Knjige, ki so me oblikovale

Ko sem bil star enajst let, je v moje življenje čisto po naključju vstopil knjižničar. Postal je Veliki drugi, mož, ki je prebral vse knjige in ki je vse vedel. Takrat se nisem niti malo zavedal, kaj pomeni njegov vstop v moje življenje in kaj vse lahko pomeni. Potem sem bral knjige, veliko knjig.

Dolgo časa nisem vedel, da je Freud Kantov dedič. Bral sem enega in drugega, a se tega nisem zavedal. Potem so se mi odprle oči. Freud je Kantov dedič in ni Kanta brez Spinoze ter njegove Etike.
 
Vstopal sem v svet razuma in razumevanja, etičnosti in dolžnosti, ki jih ima vsako človeško bitje. Psihoanaliza zato ni terapija, saj je etična skrb za drugega človeka. Tega lahko razumemo, kakor tudi drugi lahko razumejo nas.
 
Je človekova usoda razumevanje drugega človeka in skrb zanj?
 
Vsekakor pomeni seganje onkraj lastnega jaza. Torej k drugemu, ki je onkraj jaza drugega človeka. Če je zgolj seganje k drugemu jazu, imamo na voljo le več istega.
 
Psihoanalizo so zavračale vse akademske discipline. Danes ni dosti drugače. Toda Freud je še vedno Kantov dedič. Zaradi etičnosti kot skrbi za drugega. Psihoanaliza je skrb za drugega in akademske discipline tega spoznanja preprosto ne morejo zanikati ali celo zbrisati.
 
S pomočjo Knjižničarja sem počasi dojemal, da obstajajo tri nevarnosti vsakega razumevanja: dogmatičnost, sterilnost, omejenost. Skrb za drugega ni mogoča, če se ne izognemo vsem trem.
 
Nisem pripadal nobeni akademski disciplini. Ne pripadam danes in nikoli ne bom pripadal.
 
Večno vračanje istega, eden temeljnih Freudovih konceptov, pomeni večno vračanje nečesa v neskončnem. Deluje onkraj načela ugodja. Ali to pomeni, da lahko človek ustvarja pogoje za lastno uničenje, za svojo nesrečo? Da. Ali pomeni, da to počne nujno? Nikakor ne.
 
Človekovo delovanje je lahko zavezano pravičnosti. Zavezano je takrat, ko postane etična skrb za drugega svetilnik v njegovem življenju. Enako lahko rečemo za vlade.
 
Te se lahko oklepajo moči [vladanja], lahko pa se preusmerijo. Preusmerijo se lahko tako, da politiki dojamejo naravo procedur, ki se jih sicer spontano držijo. To so procedure, s pomočjo katerih delujejo tako, da grabijo moč in obenem nagovarjajo svoje privržence, naj počnejo isto.
 
V taki perspektivi je ideja pravične družbe popoln nesmisel in lahko nastopa le kot utopična ideja. Sočasno nastopa kot simbolni kraj, kjer lahko spoznavamo in razumemo razcepljenost človeških osebkov in občestev, v katerih živijo.
 
Razcepljenost podpira in krepi dvom v vse, obenem pa odpira možnosti novega.
 
Freud kot Kantov dedič, ki ga moramo razumeti s pomočjo Spinoze in Nietzscheja, odpira nove poti za razumevanje človeške duše, ki je zopet razcepljena. Kakor lahko teži k življenju in odpiranju novih poti v življenje, lahko teži tudi k popolni destrukciji, k samouničenju.
 
Branje Marxovih in Engelsovih del je bilo učinkovito. Spoznanje je bilo jasno kot beli dan: kapitalizem ne bo nikoli ukinil samega sebe, temveč se bo spreminjal, preoblikoval in se tako ohranjal v novih oblikah. Spoznanje se po desetletjih izteka v nove in nove potrditve njunih idej. V 21. stoletju vodi tako tehnološki razvoj v razcvet za elite in v ustvarjanje tako imenovanih bullshit jobs, ki pohabljajo delavce, ker so siljeni v duhamorna, nezanimiva in nevarna dela, od česar nimajo prav nobene koristi, če pustimo ob strani borno mezdo.
 
Ali kot navaja nekatere izsledke v svojem zadnjem blogu Michael Roberts (Work or toil in the pandemic, 4. oktober 2020): Kot je pokazala Gallupova anketa v nedavni raziskavi o življenju delavcev v 155 državah sveta, se je le eden od desetih zahodnih Evropejcev označil za »angažiranega« na svojem delovnem mestu. V drugi raziskavi, ki jo je izvedel YouGov, 37 % britanskih delavcev izjavlja, da njihovo delovno mesto ne prispeva ničesar pomembnega (meaningful) k svetu