Knjige in večni tujci

Zakaj beremo knjige? Odgovorov na to vprašanje je bržčas veliko. Eden je tudi tale: da se česa naučimo. V knjigah je namreč naloženo znanje, kar dobro ve vsak učenec. Obstaja še eden: da se učimo živeti. Na voljo imamo veliko priročnikov, kako živeti; priročniki so v teh časih zelo dobro prodajani, kar pomeni, da jih želi prebirati veliko ljudi. Pravzaprav obstaja poplava priročnikov, kar potrjuje zapisano. A mene vendarle zanima nekaj drugega. Zanimajo me knjige, iz katerih se učim, kako živeti drugače. Kaj pomeni živeti drugače?

Ko rečem drugače, ne mislim na preproste razlike med ljudmi. Truizem je, da vsak človek živi vsaj malo drugače od vsakega drugega človeka, kar pomeni, da se ni treba ravno hvaliti z drugačnim življenjem, saj je to tako rekoč nujno. Mislim na nekaj drugega.
 
Mislim na princip ali načelo življenja. Ne mislim na načela, ki jih zagovarjajo drugi ljudje v imenu gesla, da je treba paziti, kaj mislijo drugi ljudje. Dobra je zato tista knjiga, ki mi ob branju krepi upanje, da je mogoča drugačna eksistenca onstran tega, kar mislijo drugi ljudje. Ne le eksistenca onkraj sivega povprečja in dolgočasne normalnosti, ta je tako ali tako večini ljudi zagotovljena, temveč zlasti eksistenca, ki je obenem preizkušnja moje zmožnosti, da izpraznim um in ustvarjam nov smisel življenja z drugim človekom.
 
Ljudje smo si tujci. In romar je tujec, ki globoko dojema, da smo tujci drug drugemu. Vsakdo mora narediti svojo pot skozi življenje. Ne zato, da bi drugi o tem kaj rekli, temveč zato, ker ni nobene alternative. Zakaj potem tako zelo ne maramo ljudi, ki hodijo po svoji poti, ki jo obenem ustvarjajo? Zakaj želimo biti podobni drug drugemu, če pa smo si že podobni in celo enaki v tem, da smo si tujci? Verjamem, da je povsem dovolj, da smo si kot tujci vselej že zelo podobni.
 
Ali ni rekel Jezus učencem Pustite vse in pojdite za menoj? Je rekel, to pa je pomenilo, da prekinejo s svojim življenjem, da naredijo rez, da se spremenijo v romarje, saj niso mogli imeti pojma, kam bodo šli, sledeč Jezusu. Lahko so samo verjeli, nobene druge možnosti niso imeli.
 
Branje dobre knjige prečisti to, v kar verjamem. To je onkraj znanja in vednosti; dobra knjiga je onkraj znanja in vednosti. Ko jo berem, se v meni ustvarjajo pogoji, da verjamem v drugačno življenje in ga skušam živeti, zato knjige ne odložim, češ da sem jo prebral in se iz nje nečesa naučil, temveč se vračam k njej, saj je kot vrelec žive vode.
Resnično, obstajajo vrelci življenja, kjer želim piti veliko. Ne zanašam se na izkušnje drugih ljudi, saj je pogosto tako, da izkušnje niso nič drugega kot ponavljanje istih napak. Zanašam se na vrelec, za katerega velja Heraklitovo ne moreš stopiti dvakrat na isto mesto v reki. 
 
Zanašanje na vrelec, o katerem govorim, pomeni tudi popolno izgubo interesa, da bi sledil medijem, novicam, priročnikom, nasvetom in navodilom, kako živeti, kako naj bi živel, zlasti pa na videz dobronamernim priporočilom, kako uspeti. Ko se sprehajam ob morju, vse to izgine v daljavi, vse potihne. In natanko takrat v polni meri začutim, kako zelo namesto vsega tega potrebujem vrelec žive vode, kako zelo so vredne nekatere knjige in kako vredni so nekateri širokogrudni ljudje.
 
Dajte mi torej resnico, saj ne maram za denar in privilegije in premoženje in kapital in uspeh in nagrade in priznanja in slavo, tistih absurdnih petnajst minut.  
 
Resnično življenje je vselej drugo, drugačno življenje, kot pravi filozof Frédéric Gros. Resnica namreč prinese rez, omogoči prelom, pomeni možnost, da človek vnovič iznajde samega sebe, se ustvari, kreira. Ne nadaljuje po isti poti, temveč izkrči novo. Človek je namreč predvsem ujetnik samega sebe, zato moramo Platonovo parabolo o votlini brati na ustrezen način. Njeni prebivalci so tam natanko zato, ker hočejo biti.
 
Moja želja ni, da končno najdem samega sebe, moja želja je, da se vnovič iznajdem. Ko to počnem, se svet vrti naprej, to pa ne pomeni kopičenja istega.