Kjer je volja, je tudi bogata zgodba

Človek lahko razmišlja. Lahko razmišlja, da razmišlja. Razmišlja o svojem razmišljanju. Razmišlja o katerem koli razmišljanju. V vsakem trenutku lahko razmišlja o čemerkoli, saj je vse, kar je v možganih povezano z razmišljanjem, kadarkoli na voljo. Lahko razmišlja tudi o sebi. Tako razmišljanje je še zlasti pomembno, ker večina ljudi še vedno naivno verjame, da je njihov jaz nekakšna substanca, ločena na globinski pravi jaz in oni drugi površinski jaz, ki pač ni pravi. V resnici je jaz abstraktni sistem, ki potrebuje zunanje vsebine, da sploh lahko zaznava, razlaga, kategorizira in počne vse drugo. Jaz je zato toliko bogatejši, kolikor bogatejši je zunanji vnos, ki jamči za bogatejše kategorije in interpretacije sveta – vključno s seboj. Revnejše razlage sveta pomenijo tudi revnejši oziroma skromnejši jaz.

V novem šolskem letu bom predaval socialno nevroznanost. Njeno temeljno spoznanje je tudi tole: človek ima možgane, ki zmorejo bogat perceptualni feedback, to pa pomeni tudi bogato reprezentiranje ali predstavljanje sebe. Pomislite sedaj na žalostno nasprotje med sijočo bistroumnostjo otrok in miselno sivino oziroma kognitivno skromnost povprečnih odraslih ljudi.

Misliti pomeni tvoriti brezmejno veliko miselnih kategorij, oziroma pomeni oblikovanje brezmejnih kotalečim se sneženim kepam podobnih kategorij. Človek je zmožen za vse to, toda dobre zgodbe ne nastanejo same od sebe.

Vedno znova se izkaže, da je lahko razmišljanje in pripovedovanje zgodb za druge ljudi nerazumljivo ali pa zelo razumljivo; lahko je bogato ali pa revno. Človek se lahko potrudi, da je zelo razumljiv, lahko pa uporablja žargon in nerazumljive abstrakcije, ki jih ne razume nihče ali pa jih celo ni mogoče razumeti, kar pomeni, da jih verjetno celo sam ne razume, ker nimajo smisla. Poleg tega velja tudi tole: človek najbolj razume svet okoli sebe in sebe v njem skozi zgodbe. Ne s pomočjo gore podatkov in informacij, s katerimi je na primer zasut v šolah, pa tudi zunaj njih. Zakaj so zgodbe za ljudi tako zelo pomembne?

Zgodbe so za ljudi pomembne, ker so lahko izzivalne; če so dobro narejene in povedane, so natanko take. Ljudi izzivajo k razmišljanju. K novemu razmišljanju. K vnovičnemu razmisleku. Tudi o tem, o čemer so že razmišljali. Lahko namreč razmišljajo na nov način, kar pomeni ustvarjanje novega pomena. Če hočejo, seveda, sicer ne.

Zgodbe so pomembne, ker imajo smisel in pomen. Ker ga ustvarjajo in širijo okoli sebe. Podatki namreč še nimajo smisla in pomena, informacije tudi ne. Vse to imajo šele, ko so del te ali one zgodbe.

Pripovedovanje takih zgodb je dobro tudi zato, ker je sam pomen za človeka neskončno pomembnejši od materije, objektivnih stvari in predmetov. Naj navedem primer.

Včeraj sem si ogledal film Love, Simon. Občutki, ki so se porodili ob tem, so mi dali misliti. Vnovič. Bil sem tudi navdušen. Pomislite na spretnost montažerja, ki je zložil tisoč kadrov skupaj tako, da so se porodili izvrstni občutki, prijazna čustva, produktivne misli, prijetni afekti in vse drugo. Kakšna spretnost!

Ponuja se vzporednica. Pomislite na mrtve črke na papirju, ki so jih zapisali avtorji skozi stoletja – na primer skladatelji, ki so pustili za seboj urejene črne packe na notnem črtovju. Preberete jih in nenadoma se vzbudi tisoč občutkov, misli, rojeva se pomen, smisel, kot bi nastajal pred vami nov svet.

Kar se je dogajalo v drugem človek, v drugih ljudeh, se, mutatis mutandis, dogaja v nas, ki beremo knjige, gledamo filme, poslušamo glasbo, občudujemo slike. Vse to omogočajo zlasti bogate zgodbe.

Kaj torej omogoča pripovedovanje bogatih zgodb? Ustvarja nove duhovne prostore, v katerih uživamo kot živa bitja – vsakdo od nas. Natanko zato potrebujemo drug drugega kot pripovedovalca zgodb. Da potujemo po različnih svetovih, da nas taka potovanja bogatijo. Skoraj čudežno je, da jih lahko ponovimo kadarkoli. In velja jih ponavljati, da se ne izgubimo, da ne zablodimo med podatki, dejstvi, informacijami in tem, kar naj bi bilo znanje.

V družbah znanja so torej pomembne zgodbe. A ne katere koli. Najpomembnejše so zgodbe, ki so sinhronizirane z izbranimi dogodki v svetu. Najpomembnejše so bogate zgodbe, ki jih pripovedujejo  miselno bogati ljudje. Miselno revni oziroma skromni ljudje namreč ne morejo povedati nobene miselno bogate zgodbe.