Kje se vas drži glava?

Ljudje pogosto zmotno verjamejo, da je za iluzijami prava realnost, ki jo domnevno prepoznava vraževerje in jim ponuja modra spoznanja o prihodnosti. Težko razumejo, da iluzije so realnost in da je ta v tem trenutku usodno odvisna od podnebnih sprememb, ki jih ne opisuje vraževerje, temveč jih pojasnjuje fizika. Sesuvanje iluzij je lahko zato izjemno problematično delo, lahko pa je tudi revolucionarno, če znajo revolucionarji ponuditi – boljše iluzije. Najbolj vznemirljiva zmožnost človeških bitij pa je, da so včasih pripravljeni žrtvovati vse za take iluzije. Resnično, če človek ne vgradi v svoje življenje višjih ciljev, je lahko vse skupaj precej temno in brez upanja. Ne, jaz nisem človek religije oziroma vraževerja. Prav tako nisem subjekt resignacije in ne mislim, da je propaganda neizogibni del sodobnega življenja. Sem pa absolutno prepričan, da je življenja vsakega človeka dokaz, izraz in uresničevanje čudeža, ki ima zelo preprosto notranjo logiko upanja: začnemo, se opotekamo in odnehamo, začnemo znova.

Ko ljudje upajo na nekaj, upajo, da se bo zgodilo kaj dobrega. Ni nujno, da vedo, kaj naj bi to bilo, pomembno je, da upajo. V upanju je že nekaj vznemirljivega. Seveda je tudi Hitler upal, da bo zgradil tisočletni rajh, zato moramo biti previdni.
 
Upam, da bom nekoč spet upal. Tako razmišljajo depresivni ljudje, ljudje na robu teme, ko imajo občutek, da se življenje spreminja v eno samo črno pokrajino brez kakršnega koli izhoda. Možno je kajpak tudi, da ne upajo več, da bi še kdaj upali. Takrat jih zagrne tema.
 
Živimo v svetu, v katerem se že lahko resno sprašujemo, ali lahko celotno človeštvo zagrne tema. Podnebne spremembe pobirajo visok davek in še višjega bodo. Hierarhično urejene družbe so še vedno primitivno urejene, orjaške razlike v življenju elite in vseh drugih ljudi pričajo, kako zelo nezmožno je človeštvo za družbeno pravičnost in trajnostni razvoj.
 
Intuitivno vemo, da je intimno upanje, da lahko upamo in da bomo upali še naprej, politično. Jezus je to dokazal onkraj vsakega razumnega dvoma. Torej niti približno ne bi smeli verjeti, da je politika samo to, kar delajo politiki.
 
Politiki pravzaprav predvsem skrbijo zase in za politične programe, ki največkrat nimajo nobene resne zveze z obče dobrim, s spreminjanjem družbenih hierarhij in z družbeno pravičnostjo.
 
Upanje je kajpak premalo. Skupno delovanje terja dobre voditelje. In ko rečem dobre voditelje, ne mislim na te, ki so pretirano samozavestni in celo arogantni, in ne mislim na one, ki se skušajo zgolj prikupiti ljudem.  
 
Mislim na voditelje, ki dejansko razumejo, kako zelo potrebujemo kreativnost pred kapitalom, sočutje, družbeno pravičnost in komunizem onkraj hierarhičnih družbenih struktur. Ne mislim na toksični ali strupeni populizem, ne mislim na diktatorje in povzpetnike. Mislim na to, kar je imenoval Gramsci pesimizem intelekta in optimizem volje, ki se združita v pokončno držo, zavezano najvišjim etilnim idealom. Na to mislim.
 
Mislim tudi na promocijo empatije, duševnega zdravja in kognitivnih zmožnosti, zmožnosti za učenje in razmišljanje. Lahko bi bilo tudi mnogo slabše. Za mnoge tudi bo. Naslednje leto in desetletje, ki se prične, bo morda usodno za človeštvo. Kakšna bo njegova usoda?
 
V letu 2020 bo El Niño morda sprožil velikanske količine metana, ki se bodo dvignile z dna Arktičnega oceana.