Kitajske sanje in moč ignorance

Obstaja moč ignorance. To je zmožnost človeka, da nečesa ne ve, noče vedeti in vztraja, da nikoli ne bo vedel, ker ga ne zanima. Ne smemo biti naivni in misliti, da je ignoranca ali brezbrižnost nekaj preprostega in lahkega, nekaj, kar je mogoče zlahka preseči ali premagati, češ da se lahko vsak človek razsvetli. Ni tako preprosto. In obstaja drugačna zmožnost človeškega bitja, ki pomeni moč ali silo, zaradi katere želi vedeti, hoče vedeti. Ta moč pomeni možnost neskončnega vnovičnega odpiranja, ko se nič odpre v čisto, če lahko povzamem po Alainu Badiouju. Vse to je kar najtesneje povezano z zmožnostjo človeških bitij, da sanjajo. Kako je torej s sanjami?

Ne obstajajo samo American dreams. Ne obstaja zgolj ameriški način življenja, ki temelji na mitološkem prepričanju, da je mogoče s trdim delom uspeti, da lahko vsakdo uspe in da tudi dejansko uspe, če le vztraja. Obstajajo tudi kitajske sanje, ki so precej drugačne. To so sanje o brezmejni moči in rasti gospodarstva in vladavini partije in redu in disciplini in enoglasni pokorščini stotin milijonov ljudi. Tudi v takem svetu človek lahko uspe, toda uspeh je vselej vnaprej določen, saj ne šteje uspeh, ki štrli iz danih okvirov.
 
Prav v tem smislu velja poudariti tole. Živijo namreč ljudje, ki so sicer del Kitajske, a njihovih sanj preprosto ne kupijo, čeprav so privlačne. To so prebivalci Hong Konga. Ki so jim mnogo bliže ameriške sanje, zahodne demokratične vrednote, libertarnost in demokracija. Razpeti med enimi in drugimi sanjami, prebivalci Hong Konga že mesece dan za dnem odhajajo na ulice in sporočajo, da kitajskih sanj kratko malo nočejo sprejeti in da jih ne bodo sprejeli. Vedo, da jih nočejo sprejeti, in vedo, zakaj jih nočejo sprejeti.
 
A če bodo kljub uporu in protestu vendarle prevladale kitajske sanje, bomo priča še enemu porazu tega, kar je sicer neprimerno vrednejše od kitajskih sanj, pa če jih pozlatijo.
 
Ne vemo, ali bodo prebivalci Hong Konga popustili ali ne, ne vemo natančno, do kam so pripravljene iti kitajske oblasti s svojo orjaško vojaško silo, vemo pa, da nas uporniki in protestniki vsak dan spominjajo na načelo demokracije, ki v temelju nasprotuje vsaki možni oligarhiji, vse skupaj pa ni brez povezav s človeškimi sanjami, ki so zavezane rojevanju človeka kot subjekta.
 
Rojevanje subjekta je zelo zanimiv proces. V Jokerju se ne rojeva subjekt, Joker ni subjekt. Tam se rojeva povsem zlomljen človek, ruševina človeškega bitja v surovem svetu, v katerem nihče nikogar zares ne posluša, se nihče z nikomer zares ne pogovarja, v svetu brez bližine drugega človeka. Rojeva se monstrum, ki zase končno reče, da nima ničesar več, kar bi lahko izgubil, bitje torej, ki preprosto opusti vse, kar ljudje sicer cenimo in za kar smo pripravljeni živeti, ker se nam zdi, da je vredno.  
 
Subjekt ali podložnik je najprej in bistveno subjekt ideje ali, natančneje, konstituiranja ideje. To poteka v družbenem okolju, v katerem se subjekt vselej nujno pojavi kot nekaj novega in čistega. Čistost je čistost ideje. Brez nje ni subjekta.
 
Nikjer pa ne piše, da bo vselej sprejet z odprtimi rokami; največkrat ravno ne bo. Še naprej pa nas bodo priganjali, naj sanjamo in uspemo.