Kiparjenje v času

​Pred mnogimi leti sem napisal knjigo o vseh filmih, ki jih je režiral Andrej Tarkovski. Nekaj nadvse žaljivih, a nedoraslih mnenj o knjigi ni vplivalo na moj občutek o njegovih filmih in o spominu, o katerem želim pred novim letom 2023 napisati refleksijo.

Spomini iz socialističnega otroštva so kajpak nostalgični, kot so tudi sicer nostalgični spomini na mladost, dom in prve prijatelje, nepozabne izkušnje in skupna doživetja. Prav zdaj rušijo osnovno šolo, v katero sem hodil takrat, ker je postala stara in ni več uporabna. Takrat nova šola se je postarala in čez kratek čas je ne bo več.  
 
Mrka realnost socialističnega življenja ni zmanjšala bleščečih otroških izkušenj, trenutkov lepote in varnosti otroškega sveta, v katerem je bilo dovoljeno sanjati o čarobnosti tega, kar obstaja ali bi lahko obstajalo. Obstalo je v srcu, tam se je naselilo in tam vztraja kot vir velikega navdušenja nad svetom, ki se ni zmanjšalo niti za milimeter.
 
Kaj nas druži, kaj nas povezuje? Zakaj želimo živeti?
 
Potem je nekega dne začela izhajati revija Vseved. Doma imam vse številke, od prve do zadnje. Čudežna revija, neskončno bogastvo podob in besed, čudovite barve in prvo potapljanje v svet znanosti, književnosti, umetnosti in filozofije. Ni izhajala dolgo.
 
Kdo potrebuje umetnost, se sprašuje Tarkovski, ta veliki socialistični režiser. Prodira v nas in se naseljuje v nas, čeprav razum in logika včasih protestirata. Ni nam je treba pojasnjevati ali opisovati z besedami, saj je dovolj, da jo čutimo.
 
In ko jo čutimo, nam je jasno, da jo tudi potrebujemo. Nastaja v nas kot razodetje, pravi Tarkovski, in nas navdihuje kot duhovno vodilo, ustvarjalna strast ali kot dejanje vere.
 
Nenadoma se zavemo, da ima Tarkovski prav, ko trdi, da smo na svetu zato, da duhovno zrastemo. Zrasti tudi moramo, da bi razumeli svet, v katerega smo bili vrženi. Taka je naša naloga.
 
Ki sem jo dojel ob branju Platonovih in Aristotelovih del. Pomagala so mi dojeti, da ni treba biti kristjan, da verjameš v spoznavanje Boga, saj sta bila filozofa pogana.
 
Filme Tarkovskega sem gledal kot najstnik, ne da bi razumel karkoli. A saj ni bilo potrebno. Tarkovski je delal filme na način, ki so me preželi skoz in skoz, tako da sem vedel, ne da bi znal o tem izreči en sam stavek.
 
Naše notranjosti verjetno ne moremo izraziti niti z matematičnimi formulami niti z besedami. Naše življenje namreč ni premočrtno kopičenje končnih sekvenc, ki jih pojasni znanost. Daleč od tega.
 
Zrcalo, potrebujemo zrcalo. V njem se prepoznavamo kot skrivnostni svet, množica množic, multipliciteta brez meja, brez središča. Prepoznavamo se kot neskončna delta spominov, izkušenj, idej, občutkov, čustev, sanj, doživetij, izkušenj, refleksij in refleksij refleksij.
 
V mnogočem postajam podoben svoji materi. Vedno je našla denar, ko sem jo prosil, da bi šel v kino. Videl sem vse mogoče filme in spomini nanje so še vedno tu, niso minili, kot pravijo za čas, ki naj bi mineval.
 
Strinjam se s Tarkovskim, da je preteklost bolj rezilientna kot sedanjost, ki nam nenehno polzi med prsti. Res je, da nas navdušujejo tehnološko oblikovane realnosti in same tehnologije, toda kar zadeva mene, materialnost sveta ne more simulirati duhovnosti.
 
Pravzaprav ravno jo lahko simulira, a prav zato ostaja – simulacija. Končno ne more nadomestiti neskončnega.
 
Nedolžno začenjanje novega življenja.