Kdor ne je, naj ne dela

Vsak človek nosi svoj križ. Življenje namreč ni pravljica. Kdor visoko leta, nizko pade. Kdor ne dela, naj ne je. Kjer je volja, je tudi pot. Človek se mora v življenju znajti in poskrbeti sam zase, saj drugi ne bodo poskrbeli zanj. Nikomur ne smeš zaupati. To niso modrosti, to so znamenja in izrazi zaplankanosti. V Sloveniji jim moramo prišteti še preveliko miroljubnost ljudi, ki je v resnici znak in izraz pohlevnosti, ponižnosti in celo bogaboječnosti, pa tudi volje do hlapčevanja.

Ivan Cankar je v Hlapcu Jerneju ponazoril, kar sem zapisal uvodoma, na zelo slikovit način. Jernej je namreč hlapec. Pri starem Sitarju, ki je gospodar, gara kot vse življenje črna živina, potem pa ugotovi, kot bi bral Marxa, čeprav ga ni, da po smrti gospodarja zaradi dela, ki ga je opravil, pripada posest njemu. Ustvaril je namreč veliko vrednosti, zanjo pa dobil le toliko, da je preživel. Kdo dobi posest? Hlapec že ne. Dobi jo gospodarjev najstarejši sin, ki pa v resnici nikoli ni delal na kmetiji. Zelo preprosto. In danes ni za dlako drugače, le protagonisti so drugi.
 
Pa vendar so se sindikati v dolini solz in znoja končno prebudili. Po dolgem spanju so se – morda, bodimo previdni, saj prva lastovka še ne prinese pomladi – začeli obnašati tako, kot je treba. Ideja je silno preprosta: vrednost ustvarjajo delavci. Ne menedžerji, ne bankirji, ne lastniki kapitala. Če torej delavci sedejo dol in rečejo, da ne bodo več ustvarjali vrednosti, le-te preprosto ne bo. Ljudje ne bodo imeli dobrin in blaga, storitev in bodo lačni. V resici imajo torej škarje in platno v rokah delavci, le da so preveč prestrašeni in slabo organizirani, da bi dosegli, kar jim pripada, zato jih pripadniki elite, ki so sicer v manjšini, vedno znova prepeljejo žejne čez vodo.
 
Namesto tega zato skušajo delavci postati fleksibilni, ker njihovi gospodarji tako hočejo, večno se prilagajajo, kot da je prilagajanje največja vrednota v življenju, vedno znova pokleknejo, kot da so ves čas v cerkvi, iščejo in tudi najdejo izgovore, da so še naprej mirni, docilni, ubogljivi in zlasti pridni, ker je taka drža v tej deželi normalna in pričakovana, saj je hlapec Jernej prispodoba za slehernega Slovenca, ne le za ubogega izmišljenega delavca iz Cankarjeve pripovedi. Saj že deco učijo, da mora biti človek v življenju, ki je trdo, pripravljen na vse, da mora trpeti in potrpeti, prenašati bremena, križ na hrbtu, kot ga imenujejo, in iskati pravico tam, kjer je ni mogoče najti.  
 
Delavci, dobro organizirani in združeni v sindikatih, bodo tako morda končno vzeli vajeti v svoje roke in prenehali s svojo ponižno držo. Ali pa bodo na koncu vseeno velemojstrsko izumili kompromis in se skrušeno vrnili nazaj v stare tirnice, ker jih bodo prepričali, da je denarja premalo in da morajo še malo počakati.
 
V življenju pa je tako, kot je zapisal stari dobri Marx, da je denarja za nekatere vedno premalo, medtem ko je Lacan v enakem slogu dodal, da se morajo ljudje, navajeni čakati, vedno znova odreči svoji želji in še naprej čakati na neki mitični trenutek, ko naj bi končno dosegli svoje.
 
Trenutek nikoli ne napoči, lepota argumenta obeh klasičnih mislecev pa je, da napoči natanko takrat – ko si ga človek kratko malo vzame. Drugo ime za tako držo je kajpak demokracija, kot so že davno povedal Stari.