Vprašanje je staro in aktualno obenem. Kdo je moj sosed? Koga naj ljubim, če spoštujem pričakovanje, da bom ljubil svojega soseda? Če živi v sosednji hiši Hitler, je vsekakor moj sosed. Naj ga ljubim? Kako dolgo naj ga ljubim? Do bridkega konca? Zakaj mi govorijo, da je potrebna ljubezen do soseda, bližnjika, ne povedo pa mi, kako to empirično narediti in zlasti do koga? Morda preprosto zato, ker ne vedo? Človek si mora odgovoriti sam. In za take odgovore potrebuje čas, veliko časa. Pa dobrega sogovorca, kajpada. Resnično, sorazmerno lahko je govoriti, potem ko prebereš knjigo ali dve, kaj naj bi ljudje delali, kako naj bi se vedli, kaj je pametno in kaj ni, čisto nekaj drugega pa je to tudi konkretno živeti. Recimo, ljubiti drugega človeka, ugotoviti, kdo je bližnjik in kaj to sploh pomeni.
Ljubezen je zelo pomembna, pravijo, Seveda je. Tega ni težko dojeti. A kako ljubiti druge ljudi, da je to tudi zares ljubezen, ne pa le egocentrično zadovoljevanje lastnih interesov, potreb ali celo patoloških vzgibov? Čemu vse ljudje rečejo ljubezen! Vzemimo v pretres tole idejo, ki je že na prvi pogled zelo zanimiva. Njen avtor je Pierre Macherey, francoski marksistični literarni kritik: skupnostnega učinka ne ustvarjajo ljudje, ki so si podobni, ker na primer pripadajo isti človeški vrsti, temveč nastaja med ljudmi, ki so si različni – prav zato lahko vstopajo v vzajemno koristne odnose, kot je sodelovanje. To preprosto pomeni, da različni ljudje sodelujejo in vsi imajo od takega sodelovanja koristi. Odlično. Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju? Jaz in hipotetični Hitler, ki je moj sosed, se močno razlikujeva. Njega zanimata vojna in osvajanje, mene niti malo. Ali res sodelujeva, da bi prispevala k skupnostnemu učinku? Seveda ne. Najini družbeni izhodišči sta radikalno vsaksebi: Hitler je predsednik države in predsednik vlade, ki hoče zavzeti ves svet, jaz sem slehernik. Je Hitler moj bližnjik samo zato, ker pripadava isti človeški vrsti? Hitler se me skuša s pomočjo državne tajne policije ali Gestapa znebiti, saj je slišal, ker mu je morda kdo prišepnil, kakšne bloge pišem, sam sem član odporniškega gibanja. Med nama ni mogoča nikakršna ljubezen. Koga potem ljubim? Vzemimo v pretres še nekaj drugih idej, ki sem jih dojel ob prebiranju Spinoze. Narava ne pozna nobenega cilja in ni naravnana h kakemu cilju. Bog deluje znotraj sebe – vse se neskončno spreminja in premika. Obstaja tako, da ne obstaja; znan je po tem, da ni znan. Človekova želja, da bi ubogal, je usmerjena k njemu – to je prostovoljno podrejanje. Ljudi rešuje pred mizerijo zmožnost za medsebojne odnose, za sodelovanje in ljubezen. Skupaj ustvarjajo boga. Ustvarjajo novo občestvo. Z vzajemno ljubeznijo brez sovraštva. Sedaj lahko sklenem. Hitlerju in hitlerjem vseh vrst se upiramo natanko tako, da ustvarjamo novo občestvo, tega pa ustvarjamo kot različni ljudje tako, da se ljubimo brez sovraštva in izključevanja. Hitlerji se že vnaprej izključujejo sami.
2 Comments
Nada
8/12/2020 01:10:48 am
Teoretično in na dolgi rok je res tako, kot pravite. Jaz bi dodala lastne izkušnje, ki sicer niso vključevale tako strašnih ljudi, kot je bil Hitler. Na kratko bom povzela:
Reply
Andrej J. Jug
9/6/2020 11:44:44 pm
Mene lahko ljubiš. Jaz tebe prav gotovo ljubim. To vem, ker do tebe ne čutim odporov; ker te ne sovražim; ker si želim fizično tvoje prisotnosti; ... Tvoja pozornost in besede me živijo, oživljajo. Drugi me v glavnem počasi in vztrajjno ubijajo. In koga misliš, da je potem lažje ljubiti? Zlahka te je ljubiti in zato te bom še ljubil.
Reply
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|