V teh časih, ko je očitno potrebno omejevanje družbenega življenja, ko so potrebni novi in novi ukrepi za zajezitev širjenja mikroskopsko majhnega in smrtno nevarnega virusa, doslej je po vsem svetu umrlo več kot milijon in tristo tisoč ljudi, je še bolj kot sicer pomembno poglobljeno razmišljanje o naravi solidarnosti, skrbi za drugega človeka, egalitarnosti in demokraciji. Med drugim tudi zato, ker nekateri ljudje najdejo veliko zadovoljstva v kaznovanju drugih ljudi, v iskanju priložnosti, da lahko drugega potlačijo, kot se reče, lopnejo po glavi, mu pridigajo ali ga kako drugače omejujejo, vzbujajo občutke manjvrednosti in krivde; živijo ljudje, ki so skoraj obsedeni s tem, da ljudi okoli sebe ponižujejo, zatirajo, blokirajo, popravljajo in onemogočajo. V hierarhično urejenih medsebojnih odnosih, ti pa so tako rekoč povsod okoli nas, so take priložnosti za ljudi, ki hočejo biti avtoritete in verjamejo, da so avtoritete že kar po položaju, ki ga zavzemajo, ne pa po zaslugah, kakor sekira v med, saj lahko skoraj neomejeno uporabljajo moč, ki jo prinaša položaj; sami nimajo nobene moči, saj so zgolj navadni sleherniki, ko niso več na položaju, in so včasih tudi usmiljenja vredni, ko jih srečamo na ulici in vidimo, kako zelo drugačni so od podobe, ki so jo gradili, ko so bili na kakem položaju, na katerem so se zdeli silno pomembni – kot tisti smešni možic iz filma Čarovnik iz Oza (1939). Moč je očitno za nekatere ljudi izjemno privlačna, psihološke študije pa dokazujejo, da jo imajo najraje ravno tisti ljudje, ki so sicer osebnostno šibki, duhovno ozki in eksistencialno prazni; kot bi potrebovali berglo, brez katere ne morejo sami stati in hoditi po svetu. Velja tudi tole. Duhovno izpolnjeni ljudje, osebnostno zreli ljudje in ljudje, ki so srečni, ne le, da ne potrebujejo nobene moči ali njenih zunanjih izrazov, temveč so tudi trn v peti teh, ki ljubijo moč, saj jim tako izpolnjenost in zadovoljstvo kratko malo zavidajo. Težko je zato pričakovati, da bi bili zreli, izpolnjeni in srečni ljudje v hierarhično urejenih občestvih deležni ugleda in potrditve. Saj včasih so, pogosto pa nanje celo zlivajo gnojnico. Ni namreč res, da so vsi ljudje zadovoljni, če imajo ob sebi srečne, zrele in duhovno izpolnjene ljudi. Nekateri jih preprosto ne prenesejo, in bi najraje videli, da jih sploh ne bi bilo. Torej smo daleč od tega, da bi ustvarjali družbo, v kateri bi na široko krepili in spodbujali, kar je že davno tega predlagal Sokrat/Platon: nove poti, drugačne poti skozi življenje namesto teh, ki so široke, uhojene in predvidene kot edine možne. V teh časih sovražnik takega razmišljanja ni koronavirus, njemu je pač vseeno, prava sovražnika sta dva, kot pravi Alain Badiou, ko razmišlja o vlogi filozofije za mlade ljudi. Prvi sovražnik. Notranji sovražnik, ki odvrača od resničnega življenja, življenja v resnici. Ta sovražnik je pritisk, da bi živeli v udobju, zabavi in užitku, da bi težili k perfekcionizmu in popolnosti, da bi se odločali za to, kar naj bi domnevno jamčilo za uspeh in kopičenje kapitala. Drugi sovražnik. Zahteva ali pričakovanje, da človek ne postane le uspešen, temveč tudi močan, nekdo, bogat.
Ko vas te dni kaznujejo, vas ne kaznujejo le zaradi kršenja ukrepov, ki jih sprejema vlada, da bi zajezila širjenje virusa, temveč vas kaznujejo tudi, ker niste dovolj perfektni, popolni, uspešni, močni in bogati.
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
November 2020
Kategorije
|