Kdo je kriv

Cepimo se, ker je tamle zunaj smrtonosni virus in ker nočemo umreti zaradi njega ali imeti težav. Cepimo se, ker želimo zaščititi drug drugega pred širjenjem virusa. Obenem smo hvaležni znanosti, ki ve, kako narediti cepivo. Hvaležni smo, da se ne piše leto 1918, ko je en sam virus gripe pobil neprimerno več ljudi kot prva svetovna vojna, ker ljudje kratko malo niso znali narediti cepiva, da bi se zaščitili pred njim.

Pravzaprav ne povem ničesar novega, če rečem, da so nekateri politiki, ki se oglašajo in vedno znova z dvignjenim prstom ugotavljajo, kdo je za kaj kriv, kdo je nesposoben in kdo je kakorkoli drugače problematičen, slabo poučeni, narobe poučeni, napačno usmerjeni ali pa celo mrzijo ljudi, kar pomeni, da na položaju, na katerem so, preprosto ne bi smeli biti. Take psihološke portrete znamo narediti, toda kake koristi od njih vendarle ne more biti. Položaji, ki jih te osebnosti zavzemajo, so na žalost taki in tako dobro zavarovani, da jim dobesedno nihče nič ne more. Morda so celo narcistične ali kako drugače patološke osebnosti, toda obsojeni smo nanje. Zaenkrat je tako. Kako bo v prihodnje, ne moremo natančno vedeti, upamo pa lahko, da bo vsaj nekoliko drugače.
 
Tako kot lahko naredimo psihološke portrete, si lahko predstavljamo prihodnost, v kateri bo sleherni človek zaznaval bistveno več pozitivnega razmišljanja, pozitivnih projektov in etičnega delovanja. Takrat bo še bolj kot sedaj jasno, kako zelo potrebujemo ideje inkluzivnosti, emancipacije, solidarnosti, enakosti oziroma egalitarnosti in vzajemnosti.
 
Moji dolgoletni poskusi razumevanja narave hendikepa, nenehnega izključevanja drugačnih ljudi in egalitarnih simbolizacij življenja bo prispevek k zapisanemu. Vzajemni altruizem in skrb za drugega človeka bosta prevzela krmilo družbenega življenja, na smetišče zgodovine pa bodo romale prakse izključevanja, praznega in neučinkovitega akademskega kritiziranja, udrihanja drug čez drugega, teorije zarote in paranoidno razmišljanje, da nam drugi vedno znova hočejo nekaj slabega. Cvetele bodo ideje in prakse, ki afirmirajo, potrjujejo in spodbujajo raznolikost življenja, zamirale bodo prakse depresivnega zmerjanja drugačnosti in omejevanja ljudi. V ospredju bodo načini potrjevanja ljudi in človeškega, vsega pozitivnega, kar bi ljudje lahko bili ali postali. 
 
Ali kot zapiše Benjamin Bratton v knjigi z naslovom The Revenge of the Real: (Ta pozitivna) biopolitika je vključujoča, materialistična, obnovitvena in racionalistična, temelji pa na demistificirani podobi človeške vrste in predvideva prihodnost, ki je drugačna od tiste, ki jo predpisujejo številne kulturne tradicije. Sprejema globoko evolucijsko povezanost sesalcev in virusov. Sprejema smrt kot del življenja. Torej sprejema odgovornost medicinskega znanja za preprečevanje in ublažitev nepravičnih smrti in bede kot nekaj povsem drugega od nativistične imunizacije ene populacije ljudi od druge. To ne vključuje le pravic do zasebnosti posameznika, temveč vključuje tudi družbene obveznosti do sodelovanja pri aktivnih, planetarnih bioloških skupnih dobrinah. Vsekakor je biopolitika v pozitivnem in projektivnem smislu.
 
Bodočnost nikakor ne bo več istega. Nova normalnost ne bo učinek vračanja k normalnosti, saj potem sploh ne bi bila nova, temveč bo rezultat prizadevanj ljudi, da vzpostavijo – nekaj novega. Odprejo prostore za nove, drugačne medsebojne odnose in načine življenja, ki končno ne izključujejo nikogar.