Karl Marx za dobro življenje

Kdo se danes še zmeni za Karla Marxa? Komu mar za njegova razmišljanja o komunizmu? No, najti je mogoče kakega romantičnega zanesenjaka, vendar to le potrjuje spoznanje, da velika večina ljudi ne mara niti za Marxa niti za komunizem. Je torej sploh še smiselno govoriti o izkoriščanju delavcev? Kaj pa o izkoriščanju narave in njenem degradiranju? Da ne omenjam podnebnih sprememb.

Ali je nenehno priganjanje delavcev k večji produktivnosti in učinkovitosti kakorkoli povezano z njihovim izkoriščanjem? Se čutijo delavci izkoriščane? In če se, so njihovi občutki upoštevanja vredni ali jih lahko zanemarimo?
 
In kako razumeti angleško besedo degrowth, ki je v zadnjem času vse bolj navzoča v zavesti številnih ljudi? Kako jo razumeti v svetu, v katerem je skoraj nemogoče ugovarjati mantri, da potrebujemo gospodarsko rast, da jo potrebujemo ves čas, da mora vse rasti? Kaj storiti s skromnim ugovarjanjem, da nenehna rast, na katero smo navajeni, kratko malo ni trajnostna?
 
Kaj pa nove ideje? So možne nove, drugačne ideje o obilju, napredku in bogastvu? Nemogoče je reči, da take ideje niso mogoče, saj nismo izčrpali vseh; a celo če bi jih – lahko ustvarjamo nove. Zakaj se potem ne uveljavijo, zakaj jih ne ustvarjamo, zakaj jih ne uporabljamo?
 
Se lahko česa naučimo od tradicionalnega življenja v družbah, ki ne poznajo nenehne kapitalistične rasti? Obstaja boljše vprašanje. Smo se pripravljeni česa naučiti od njih?
 
Naučiti se česa pomeni spreminjati se. Učenje je spreminjanje po definiciji. V svetu, v katerem živimo, prevladuje spontano prepričanje, da se ljudje ves čas učijo, to pa spremlja prav tako spontano zaznavanje sveta, ki se ne spreminja, temveč se zgolj linearno povečuje, v njem se nenehno kopičijo dobrine in se kopiči blago. To ni rezultat učenja ali spreminjanja. Več istega pač ni spreminjanje.
 
Več istega pomeni ohranjanje vrednot, standardov in idealov potrošniške kulture. Vse to je za nekatere ljudi zelo udobno, a za večino prebivalcev tega sveta ni.
 
Kot psiholog sem zato globoko zaskrbljen nad tem, kar imenuje Kohei Saito umetno ustvarjanje pomanjkanja. Zdi se, da njegovo ugotavljanje o naravi takega pomanjkanja ne pije vode, vendar ima prav. Ljudje imajo dejansko ves čas občutek, kot da jih nekaj sili, da želijo več in več. In tak občutek mora biti povezan s pomanjkanjem. Če mi nič ne manjka, pač ne želim ničesar, saj vse že imam.
 
V tem je globoko psihološko, eksistencialno in družbeno jedro umetnega ustvarjanja pomanjkanja. Naslanja se namreč na naravo človekove želje, ki jo je tako dobro opisal Freud, ko je dejal, da človekova nezavedna želja nikoli ne more biti zadovoljena, obenem pa je vselej-že zadovoljena. Ljudje torej želijo več dobrin in več blaga, v resnici pa ne vedo, zakaj to želijo, ker ne poznajo narave lastne želje.     
 
Poznavanje narave lastne želje že pomeni premik v vedenju in delovanju. Človek, ki to zares razume, skoraj samodejno ne želi več tekmovati z drugimi ljudmi, ne čuti nobene potrebe po tekmovanju, priganjanju in kopičenju. Spoznanje o naravi želje spremlja zavest o dobrem življenju, ki ni rezultat tekmovanja in priganjanja. Preprosto ni.
 
Dobro življenje je rezultat nečesa drugega. Ni treba biti komunist, da bi to dojeli, branje Marxa pa je priporočljivo. Dobro življenje je izpolnjujoče življenje, je umirjen način življenja, ki omogoča globoko občutenje človekove povezanosti z naravo in prav tako globoko občutenje lastne eksistence, ki se ne more razvijati brez prav tako globokih povezav z eksistencami drugih ljudi. Dirkanje po trgovinah in kopičenje dobrin nima s tem nobene resne zveze.
 
Ali torej želimo dobro življenje? Ne najdem niti enega razloga, zakaj človek ne bi želel dobrega življenja. Posameznikova želja je lahko usmerjena h kopičenju dobrin, to mi je popolnoma jasno, a prav tako je lahko usmerjena k dobremu življenju. Razlika je velika in pomembna.   
 
Kar je morda nujno za kapitalistično proizvodnjo, ki je proizvodnja za profite oziroma dobičke, ti gredo po navadi v žepe elite, nenehna rast torej, ni nujno za posameznikovo rast, za njegovo osebnostno zorenje in duhovni razvoj. Preprosto ni. Prednost zato dajem posamezniku in sem na njegovi strani.