Karl Marx je poln življenja

Morda je celo polnejši, kot je bil za svojega življenja, ko je pogosto živel v bedi, bil bolan, lačen, umrli so mu štirje otroci, na njegovem pogrebu pa je bila zgolj peščica ljudi. Danes, leta 2018, ko poteka natanko dvesto let od njegovega rojstva, se pridružujem nasvetu vseh tistih ljudi, ki priporočajo mladini branje njegovih besedil. Ne le enega, dodajam, ampak kar vseh po vrsti. In napisal jih je res gromozansko veliko.

Ni bil ekonomist in ni bil sociolog. Pravzaprav ni pomembno, kaj je bil formalno po izobrazbi, saj je dokazal, da je humanist. Ni bil humanitarni delavec, se je pa zavzemal za vse delavce. Preganjali so ga iz države v državo, sam pa je verjel, da se lahko združijo vsi ljudje z vsega sveta v eno samo internacionalo. Napisal je veliko, pa tudi prebral je veliko. Knjig, ki jih je bral s strastjo brezmejno radovednega človeka, ni izbiral po barvi platnic ali privlačnosti naslova, saj ga je zanimala vsebina. Hotel je vedeti vse, čeprav je vedel, da je to nemogoče. Vztrajal je, da so delavci izkoriščani, po njem pa pljuvajo še danes. Zavzemal se je za najvišje ideale človeštva, a so ga mrzili in mu hoteli slabo, zato so ga cenzurirali in ga pošiljali pred sodnika. Hotel je dobro in včasih se je motil, toda že v novem premisleku se je vsakič popravil. Zapustil nam je dediščino, s prošnjo, naj enako delamo naprej. Ko se motimo, izkoristimo zmoto za učenje in napredujemo. Tak je bil princip, ki se ga je držal do smrti. Umrl je mlad, a je mlad še danes in bo vedno, saj ga bere vedno več ljudi.

Obvladal je osem jezikov, bil je klasični intelektualec, kakršnih danes primanjkuje, saj prevladuje miselnost, da je vse novo dobro že samo zato, ker je pač novo. Staro tako ostaja zadaj, toda kar je klasično, je tudi univerzalno. Ne zastari, čeprav potrebuje novo premišljevanje. To ga osveži, ljudem pa daje upanje. Klasično je namreč kritično po definiciji, zato Marx ni ponujal receptov, kako se znebiti kapitalizma, saj mu je zadoščalo vztrajanje pri kritični misli.

Za kritično misel je vsak človek, če se tako odloči, sicer je misel nemočna, pa če je še tako kritična. Marx jo je negoval, pri tem pa se je vedno držal dejstev, ki pričajo, kako živijo delavci, kaj se dogaja v zanemarjenih stanovanjih, na umazanih ulicah in trgih, v hrupnih tovarnah, ob strojih, pa tudi v razkošnih salonih, na borzah, v bogataševih stanovanjih in na razkošnih pojedinah. Ni se hotel dvigovati v abstraktne višave, saj je vedel, da so ljudje ujeti v mreže kapitala, ki deluje na tleh.

Prav tako je vedel, da življenje ljudi ne poteka v rožnatem, saj je mreža kapitala prepredena s konflikti, z antagonizmi, s protislovji, z nekonsistentnostmi in s spopadi. Morda vse to ni za lepe duše, kot jih je imenoval Hegel, toda če hočejo ljudje preoblikovati lastna življenja, jim ne bo pomagalo delo na sebi, meditiranje, zdravo prehranjevanje in tekanje za sanjami.

Marx je spremljal širjenje kapitalizma in vedel, da se zaradi njega vse spreminja. Potrošnih dobrin je vse več, širi pa se tudi vtis, da je mogoče kupiti vse, zamenjati vse in gledati na življenje izključno skozi denar. Posplošeno egoistično hlepenje po več zato ni muha enodnevnica, temveč je načelo civiliziranega življenja v globalnem svetu, ki ga uravnava logika kapitala. Zahteva po tekmovalnosti žene ljudi v delirij, v katerem ni spoštovanja do drugega človeka, saj je ta dojet zgolj kot tekmec, za katerega je najbolje, če ga sploh ni, če ga torej odstranijo kot motnjo.

Uničevanje okolja brez primere v zgodovini je zgolj eden od dramatičnih in morda usodnih učinkov širjenja kapitalizma, zato je sicer žargonski kapitalocen še veliko primernejši od antropocena. Medtem ko se zaradi delirija nadaljuje razgradnja civilizacije, se ponuja ljudem nove podatke o rasti BDP-ja in sploh vsega, izkoriščanje živih ljudi za profite oziroma dobičke pa prekriva pozivanje taistih ljudi, naj se zlasti zavedajo pripadnosti svojemu narodu, ki ga kajpak vselej ogrožajo oni.

Ti niso ljudje, saj so vselej manj-ljudje. Človeška bitja, ki so pripravljena verjeti, da so sama več-ljudje, se sproti prilagajajo gibanjem kapitalizma, toda Marx je bolje kot kdorkoli pokazal, da je za kapital edina meja na tem svetu – sam kapital. Spoznanje je zahtevno, toda v osnovi zelo preprosto: kapital ne priznava nikogar in ničesar, če se ne podreja zahtevi po širjenju meje, ki je on sam. Torej se hoče širiti neskončno dolgo, ljudje kot končna bitja pa so zanj zgolj vir dobička, pa še to ne vsi.

Rezervna armada delavcev je mnogo več kot to, saj je pogrešljiva armada osebkov, ki jih je treba držati na varni razdalji, na primer s pomočjo rezalnih žic, v najbolj dramatičnem primeru pa se lahko Auschwitz ponovi kadarkoli.
Karl Marx je bil partizan. Nova oblika skupnega življenja je lahko boljša za vse ljudi, ni pa nujno. Tega se je zavedal, saj ni bil naiven. Prihodnost je zato odprta in prav je tako.