Karl Marx in Janez Janša

Kaj imata skupnega Karl Marx in Janez Janša? Prav ničesar. Je to dobro? Niti ne. Medtem ko država porablja velikanske vsote denarja za vnovični zagon gospodarstva in za ohranitev kapitalizma, kar pomeni, da ustvarja nove dolgove, te bo moral nekdo poplačati, se v družbenem polju, ki ga prečijo globoke družbene nepravičnosti, izkoriščanje ljudi in bogatenje elit, objektivno dogaja tole. Ni pomembno, kaj o dogajanju misli Janez Janša, je pa pomembno, kaj misli o njem Karl Marx. Pomembno je, ker zna objektivno dogajanje tudi misliti in pojasniti. Njegovo pojasnilo lahko zavrnemo, ker nam ni všeč priimek interpreta, toda objektivna družbena dejstva niso občutljiva na všečnost. Trmasto vztrajajo, pa če so nam všeč ali pač ne. Ljudje moramo kot družbena bitja sodelovati, da preživimo, skrbeti moramo za obče dobro, strinjati se moramo, da se mora vsakdo nečemu odreči za ohranjanje miru, varnosti in blaginje vseh. Le da nekateri trmasto vztrajajo na okopih in se nenehno z nekom spopadajo, kot da bi hoteli nekakšnemu imaginarnemu Drugemu nekaj dokazati.  

Dolg države se torej povečuje. Verjeti moramo v prihodnje dobičke, sicer ga ne bomo mogli servisirati. Ni čudno, da zastopniki oblasti zato nenehno ponavljajo, kako bo naslednje leto vse raslo. Ponavljajo, ker preprosto morajo ponavljati. Treba bo namreč proizvajati dobrine oziroma blago, jih prodajati in ustvarjati dobičke. Prav zato govorijo tudi o vračanju v stare kolesnice. Pa je res vse skupaj tako zelo preprosto?
 
Tudi krediti so dolgovi, ki jih je treba vračati. Toda dolgovi so že orjaški. Michael Roberts v svojem blogu (10. maj 2020) navaja The Institute of International Finance, ki ocenjuje globalni dolg na 255 bilijonov dolarjev. Ob koncu let 2020 bo brez dvoma še veliko, zares veliko višji. Kdo ga bo odplačeval? Davkoplačevalci, seveda.
 
Toda spirala dolgov in fiktivnega kapitala, poudarja Roberts, terja veliko več kot obdavčenje bogatih in državno pomoč šibkim podjetjem. Potrebne bodo radikalne alternative.
 
Podobno bi razmišljal tudi Karl Marx. In zopet je čisto vseeno, ali nam je njegov priimek všeč ali ne. Tako kot je vseeno, kako se piše Isac – gravitacija deluje natanko tako, kot je izračunal.
 
Radikalne alternative pa ne pomenijo reševanja kapitalizma. Pomenijo nekaj drugega, sicer nima smisla uporabiti besede radikalne. Kaj bi lahko pomenile?

Če resno mislimo z radikalnimi spremembami, potem moramo imeti v mislih pravičnost, družbeno pravičnost. Mislim, da je to nesporno, kajti družbene razlike v dostopanju do kapitala so velike in se nenehno povečujejo. Kako torej najbolje misliti pravičnost?
 
Ne vem, zakaj ne bi za začetek segli nazaj, k Starim, na primer k Aristotelu, njegovima Nikomahovi etiki in Politiki ter brali obe knjigi skupaj.
 
Aristotel skuša razumeti odgovor na vprašanje, kako naj postane človek dober, kako naj živi dobro življenje. Obenem ga zanima odgovor na vprašanje, kako sta povezana pravičnost in dobro (življenje).
 
Prvi odgovor je tale. Pravičnost terja pogled na realnost, ki ni le pogled tega ali onega posameznika, temveč je pogled samega občestva. Aristotel spozna, da je pravičnost način, kako posamezniki dojemajo dobro drugih ljudi, ne le sebe ali svojega življenja.
 
Za začetek razmišljanja o dobrem, o etičnosti in pravičnosti mora posameznik seči onkraj sebe, svojega ozkega, egocentričnega pogleda na svet okoli sebe. Ali drugače rečeno. Posamezni človek stopi na radikalno pot, ko začne razmišljati na nov, drugačen način o sebi kot državljanu, ko začne dojemati pomen družbenega sodelovanja.
 
In ali ni natanko hendikep, ki ga zastopajo številni ljudje, danes najbolj pravično izhodišče za razmišljanje o radikalnih družbenih spremembah? Ali ni že dovolj neučinkovitega razglabljanja o invalidih, ranljivih družbenih skupinah in ljudeh s posebnimi potrebami, ki naj bi domnevno potrebovali inkluzijo?
 
Resnično sem prepričan, da je šele dojemanje globoke narave hendikepa dober vzvod za zares egalitarno in emancipatorično razmišljanje o državljanu. In o živalih, ki trpijo, ko jih ljudje redijo za to, da jih na koncu zakoljejo in pojedo.