Kar zdravi in kar pohablja

Učenci niso prazne posode, v katere vlivamo znanje; ljudje niso posode, v katere naj bi se vlivalo znanje. Kar se vliva, ni znanje; vlivajo se informacije, vlivajo se podatki, vlivajo se podobe. V vseh teh letih sem se kot učitelj naučil, da ljudi ne morem naučiti ničesar. Ljudje se namreč učijo sami, če imajo interes. Nanje ne prenašam znanja, ne vlivam ga v njihove glave. Tudi če bi bilo to mogoče, bi še vedno obstajali odpori, ki jih nudijo ljudje. Odporov tako rekoč ni mogoče premagati. Kaj potem ostane učiteljem? Ostaja jim domneva, da so otroci vseskozi že zmožni za ustvarjalnost, učenje in kritično razmišljanje. Nisem rekel, da kaj od tega tudi želijo, je pa mogoče, da se naučijo želeti. Prav tako se lahko naučijo biti učitelji sebi.

Poleg učiteljske izkušnje in izkušnje vzgojitelja obstaja še analitična izkušnja. To je posebna izkušnja, ker se v analizi analitik srečuje z ljudmi, ki jih ne vzgaja in ne poučuje. Vzgajanje in poučevanje nista v nobeni resni zvezi z analitičnim procesom. Kaj se tam dogaja in za kaj je analiza pomembna?
 
Edith Eva Eger v knjigi The Choice opiše primer pacienta, ki odgovori na zapisano vprašanje. Povzemam njegove glavne koordinate.
 
Pacient, pilot bombnika v vietnamski vojni, pove tole. Takrat je imel svoje življenje pod nadzorom; ko je prišel iz vojne, je bil izgubljen, in ni imel pod nadzorom niti sebe. V Vietnamu sem lahko popival, kolikor sem hotel, lahko sem fu*** po mili volji, lahko sem pobil ljudi, kolikor sem jih hotel. V vojni tako ali tako ne pobijamo ljudi, tam pobijamo manjljudi, neljudi, golazen. Tudi nacisti niso pobijali ljudi, temveč so odstranjevali rakaste tvorbe z Zemlje. 
 
V analizi analitik kljub vsemu brezpogojno sprejema pacienta, toda to ni dovolj za njegovo zdravljenje. Pacient mora sprejeti dovoljenje, da se zgodi, kar tako dobro opisuje Edith Eva Eger.
 
Sprejel je dovoljenje, da izrazi tisti del sebe, ki žalosti, del, ki je obenem močan in temen, del, ki ga ni mogel več izraziti. Ne mislim, da je moral ponovno ubijati, da bi se rane zacelile. Mislim, da se je moral za pot iz vloge žrtve sprijazniti s svojo nemočjo in svojo močjo, z načini, kako je bil ranjen, in načini, kako je ranil, s svojim ponosom in sramoto. Edini protistrup za zdrobljenost je celoten jaz. Mogoče zdraviti ne pomeni odstraniti brazgotine ali jo celo ustvariti. Zaceliti pomeni skrbeti za rano.
 
Potem je na vrsti preprosto vprašanje. Za analitika, za vzgojitelja in za učitelja. Imam to, kar je potrebno, da nastane razlika? Znam prenašati na druge ljudi to, kar me krepi, namesto tega, kar me pohablja? Zmorem prenesti svojo ljubezen namesto sovraštva in mržnje?
 
Za odgovore na ta vprašanja je koristna brezkompromisna poštenost do samega sebe. Do tistega netolerantneža v sebi, ki nenehno ocenjuje, presoja, dodeljuje etikete, zmanjšuje človečnost drugega človeka, spreminja druge ljudi v nekaj, kar je manj od tega, kar dejansko so.