Kar zares boli

Analitična izkušnja nam pomaga razumeti, da obstajajo za človeka pomembnejše zadeve, kot so morebitne žalitve, izrečene na ulici ali na trgu, v virtualnem prostoru ali v zakonski postelji. Ljudje namreč znajo povedati, kako so njihovi medsebojni odnosi razpadli ali pa vsaj zamrznili za nekaj let, potem ko so od bližnjega človeka slišali kako izjavo, ki je bila zelo oddaljena od kakršnih koli žalitev, zmerjanja, kričanja ali drugih oblik besnenja. Že pregovor namreč pravi, da resnica boli. Ne pravi, da boli žaljivka ali zmerljivka, huda beseda, izrečena v navalu jeze. Pregovor pravi, da zares boli šele resnica. In se nikakor ne moti, kajti resnica dejansko boli, kar ve čisto vsak človek. Sliši se čudno, saj bi človek prej pomislil, da boli laž, da boli zmerjanje. Če me torej nekdo zmerja in vem, da samo besni, se zgolj stoično nasmehnem in si mislim, da je ubogi revež, ki ne obvladuje niti samega sebe. Ko me skuša žaliti in mi meče v obraz besede, ki jih morda niti sam ne razume, na primer besede, kot so fašist, idiot, kreten, se vnovič nasmehnem, saj izdaja le svoje nemoč in nevednost. Njegova nemoč me ne boli niti malo. A zakaj boli resnica?

Pred leti me je nekdo tožil, češ da sem ga prizadel s članki, objavljenimi v nekem časopisu. Pred sodnico je vneto zatrjeval, da ga je moje pisanje bolelo pri srcu, da je duševno trpel, da je moral celo na urgenco, ker mi je srce divjalo. Sodnica mu je na koncu rekla, da nima za burek, da me sploh ne more tožiti, ker nima v rokah ničesar.
 
Primer je dober, ker je človek naivno verjel, da lahko s sklicevanjem na domnevno duševno stanje, ki se je pojavilo ob branju mojih člankov, dokaže, da sem ga žalil in prizadel.
 
V resnici ga je stisnilo, verjamem, da je res moral na urgenco zaradi prehitrega bitja srca, ker se je ustrašil, da ga bo zadel infarkt, ker sem govoril čisto resnico; bolj verjetno je sicer, da mu je srce divjalo zaradi prevelike telesne teže, toda tega ne morem dokazati. Kot rečeno: resnica boli.
 
Resnica boli, ker je človek bitje, narejeno tudi za to, da slepi sebe, da se vara, da laže sebi, da se brani pred resnico, da jo zanikuje, taji, da jo racionalizira, da se ji izogiba. V zadnjem času je takega vedenja veliko celo na globalni ravni, ljudje pa zanikujejo vse mogoče, celo dokazljivi obstoj virusa, le skozi mikroskop je treba pogledati, in izmerljive količine metana ali ogljikovega dioksida v ozračju.
 
Če tako zdravnik na zdravniškem pregledu nekomu reče, da ga lahko v bližnji prihodnosti kap ali infarkt, ker ima sto kil in se premalo premika, obenem pa ga še daje na zob, mu ne bo pomagalo, če bo zdravnika tožil zaradi stiske, v kateri se je znašel, ker mu je povedal resnico. Vsaj v pravni državi ga gotovo ne bi mogel tožiti in doseči njegove obsodbe.
 
Če resnica boli in prizadene, bi morali uzakoniti tudi prepoved njenega pripovedovanja.