Kar ves svet zavida Fincem

Kaj jim torej zavida? Zavida jim vsaj njihov šolski sistem. In zakaj ga zavida? Zavida ga zaradi številnih zadev, ker pa sem omejen s prostorom, želim izpostaviti zgolj tri; kdaj drugič bom še druge tri. Moje razmišljanje bo kajpak naletelo na različne odzive; to vem iz dolgoletne prakse. Nekateri bodo rekli, da je enako kot na Finskem tudi pri nas, da to, kar delajo Finci, delamo tudi mi – nič novega torej. Na take izjave sem navajen. Sprva so me osupnile, potem sem spoznal, da gre za simptom. Ljudje se branijo pred novostmi tako, da jih prepoznajo kot nekaj tradicionalnega, starega, kot nekaj, kar sami delajo že dolgo časa. Ne morejo priznati sebi, da tega ravno ne delajo, a to je simptom, kot rečeno. Spet drugi se bodo zamislili in si rekli, kako dobro za Fince, a ker mi ne živimo na Finskem, pač pa v Sloveniji, je že tako, da bomo še dolgo capljali za Finci, čeprav jih bomo morda nekoč dohiteli in celo prehiteli, ko bomo temeljito spremenili šolski sistem. In tretji si bodo mislili, da bi bilo morda dobro zavihati rokave in narediti kaj takega, da bi tri ideje, ki jih razpakiram v nadaljevanju, nekako vendarle naletele na odprta ušesa teh, ki načrtujejo edukacijske politike v tej provinci, že sedaj. Ideje so torej tri.

Prvič. Finski učitelji imajo v povprečju zelo visoko izobrazbo. Nimajo zgolj fakultetne izobrazbe, številni študirajo po diplomi in imajo magistrske oziroma doktorske nazive. In če se človek podiplomsko usposablja na dobrih univerzah, je že sam čas, ki ga za to porabi, bolje izrabljen, kot če se ne usposablja, saj je tak študij zahteven, naporen in že zaradi tega tudi dober za možgane tega, ki se ga loteva, o čemer sem že veliko napisal. Če dodamo dejstvo, da so tako visoko izobraženi in usposobljeni učitelji tudi dobro plačani, vse skupaj prav gotovo prispeva k njihovemu zadovoljstvu, blagostanju in občutku, da so spoštovani, da jim država zaupa, kar je tudi izjemno pomembno, saj imajo pred seboj težavno, zahtevno in zelo odgovorno nalogo: usposabljanje, izobraževanje naslednjih generacij.
 
Drugič. Visoko usposobljeni učitelji, kar pomeni, da imajo veliko znanja tudi s področja razvojne psihologije, nevroznanosti, kognitivne znanosti in edukacijskih znanosti, so močno naravnani k takemu načinu dela, ki spodbuja in povečuje blagostanje otrok. In dobro vedo, kaj blagostanje (well-being) je. Vedo, da ne zajema le zdravja, izkušenj sreče in napredovanja v življenju, temveč zajema tudi globok občutek, da ima njihovo življenje smisel (meaningful life), da ga lahko sami svobodno oblikujejo, ne da bi jim kdo vsiljeval svojega.
 
Tretjič. Finski učitelji delajo tudi to, kar imenujemo egalitarne simbolizacije življenja. Kaj to pomeni? Pomeni, da skušajo govoriti, razmišljati, delovati in se vesti na način, ki je egalitaren, ki torej nikogar ne izključuje, ni do nikogar žaljiv, zaničevalen ali brezbrižen. Za tak način delovanja je zlasti značilno, da ne pozna in ne prenese nobene hierarhije, zato se z učenci pogovarjajo in dogovarjajo, zato skupaj načrtujejo kurikul, načine delovanja v razredu in šoli ter zunaj nje.
 
Finski učitelji niso samo spoštovani in ne gre samo za to, da jim učenci zaupajo, saj se dogaja še nekaj. Učitelji so to, kar naj bi bil vsak učitelj: zgled mladim, človek, ki živi skladno z visokimi etičnimi ideali, kot je na primer živel Sokrat, ta veliki učitelj, ki so ga na koncu cinično obtožili, da kvari mladino. Ko bi le bilo več učiteljev, ki znajo na tak način kot on kvariti mladino!
 
Finci pa poudarjajo še tole. Vse skupaj se sploh ne začne z otrokovim vstopom v šolo; začne se bistveno prej, v družini. S slovenskim vzgajanjem za pridnost, ubogljivost, bogaboječnost, s strašenjem otrok v slogu le kaj si bodo o tebi mislili drugi!, z vzgajanjem na kratko, s trdim vzgajanjem, da se bo otrok čim prej navadil na trdota sveta, ker se je pač treba navaditi, z vzgajanjem za hierarhije in poslušnost seveda ni mogoče daleč priti. Ne pomeni, da ni mogoče priti nikamor, pot do depresije je pravzaprav zelo kratka, toda veliko laže je vzgojiti prestrašenega in o samomoru razmišljajočega otroka, ki ne dosega previsokih zahtev svojih naspidiranih staršev, kakor samostojnega, pogumnega, razmišljajočega otroka, kot je na primer Greta Thunberg, ki sicer ni s Finske, a je to dejstvo zgolj nepomemben detajl.
 
V finskih šolah je veliko igre, živahnosti in veselja, v slovenskih pa veliko pridnih otrok, ki so v glavnem tiho.