Sokrat ni alien, a ga obravnavajo, kot da je. Zastopa drugo, zato se ga bojijo. Kastracijska tesnoba je sicer odveč, saj je vsak človek vselej že simbolno kastriran, kot je pokazal Freud, toda še vedno je na delu. Kako tudi ne bi bila, ko pa jo skušajo ljudje vedno znova potlačiti. ZF zgodbe so imele pomembno vlogo pri mojem študiju in jo imajo še vedno. Morda pa imajo še pomembnejšo vlogo ZF filmi. Ko sem leta 2001 ustanovil filmsko šolo Vzgajanje pogleda, sem razmišljal tudi o pomenu ZF filmov, ki ponuja v letu 2019, v času, ko poslušamo, da že celo v Luxembourgu divjajo tornadi, zunaj pa je te dni dejansko peklensko vroče, nenavadno odskočno desko za poglobljen vpogled v aktualna družbena dogajanja, vpeta v sistem sodobnih dobičkonosnih orientacij, pričakovanj in konvencij, ki krožijo med navadnimi ljudmi, podjetniki, lastniki kapitala, spektakli in bolj ali manj nemočnimi razpravami, kaj človeštvo sploh lahko naredi, da preživi naslednjih nekaj desetletij, ki bodo, tako kaže, odločilna, saj podnebnih sprememb trenutno ne zmoremo ali celo ne znamo ustavljati. Leta 2100 številni ne bodo dočakali.
Odskočna deska je tudi potrebna, kajti v luči slaboumnega besedičenja trenutnega ameriškega predsednika in njegovega vulgarnega vedenja, ki ga podpira precej milijonov ljudi samo znotraj ZDA, je že mogoče dodati, da je dopustno sklepati, da je moč, nakopičena v rokah peščice ljudi, tako odtujena od vseh drugih ljudi in njihovih realnih življenj, da smo se kot celota že znašli onkraj točke, od koder ni več vrnitve. Blade Runner (1982) je tako izvrstno izhodišče za razmišljanje o filmu Mad Max: Fury Road (2015). Nekaj desetletij, ki so pretekla od enega do drugega filma, namreč ne osvetlijo le vztrajanja pri ideji, kakšen utegne biti svet v prihodnosti, saj osvetlijo tudi premik v razmisleku o vlogi mož in žena pri razgradnji družbenih mehanizmov, zaradi katerih se vedno znova vzpostavljajo hierarhije, ki predstavljajo zanesljivo pot k avtoritarnosti in celo totalitarnosti. Še vedno ni nobene potrebe, da začnemo misliti o zlu, ki drži v pesti človeške osebke, saj je dovolj resna analiza družbenih imaginarijev, znotraj katerih je res težko odkriti učinkovite poskuse, da bi se ljudje nekako prebili iz začaranih krogov vsakdanjega življenja in končno vendarle našli recept za bistveno drugačne oblike skupnega življenja brez hierarhij, medsebojnega izkoriščanja in prevlade tega, kar ni niti etično, niti dobro, niti pravično. Vzklikanje, da kapitalizem nima alternative in da družbe ne obstajajo, je zato strašljivo nadaljevanje omenjenih ZF filmov, v katerih je še mogoče najti drobce za upanje in zagovarjanje starih idealov resničnega, dobrega in lepega, saj je trenutno vsakdanje življenje ljudi vse bolj le še izdelek korporativnih posegov v svet, delovanja propagandnih mašinerij in konglomeratov podjetij, ki v gonji za dobički preprosto delujejo psihotično, tj. na način, za katerega upravičeno trdimo, da ni [več] s tega sveta. Podobno lahko rečem za hitri prehod od klasike Invasion of the Body Snatchers (1956) k drugi klasiki Alien (1979), ki nikakor ne more biti Osmi potnik, saj je Drugi v najbolj pristnem pomenu [teoretske] besede, sam prehod pa nam pomaga misliti, kako ljudje vedno znova spregledamo, kar bi morali videti, in bolščimo v to, kar je zgolj za silo pomembno ali pa navsezadnje sploh ni. V filmu Alien tako preživi Ripley, ki edina zmore vsaj malo tega, kar izražajo besede empatija, solidarnost, sočutje, obenem pa je edina, ki je ne moremo v celoti vključiti v krog ljudi, ki bodisi že so roboti bodisi so na dobri poti, da to postanejo, zato na koncu filma posveti več pozornosti mački kakor ljudem. Morda pa bo nekoč postalo res to, kar je filmu Blade Runner ves čas v zraku: da bo življenje ljudi tako hladno in čustveno prazno, da bodo roboti bolj čustveni od ljudi in bodo zmogli več empatije, solidarnosti in sočutja – ne le do robotov, ampak celo do ljudi. Potem bo spraševanje, katera je bistvena razlika med ljudmi in roboti, prestavljeno nekam drugam, kajti jasno bo, da zmorejo roboti vse to, kar bi ljudje radi zmogli, pa pogosto ne zmorejo, medtem ko roboti, prav zato, ker zmorejo, kar zmorejo tudi ljudje, še bolje razumejo, kdo je drugi in kaj pomeni biti drugi ali alien.
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|