Kar naj bi človek privoščil drugemu

Ana je po nekaj dneh odgovorila na moje pismo. Dragi Dušan, ni, da nisem prebrala, kar ste zapisali. Takoj v ponedeljek. Samo sem še vedno brez besed. Sploh ne vem, kaj naj bi odgovorila na to, kar ste zapisali. Nič ni slišati dovolj dobro, nič dovolj vredno, nič prav pametno. 

Ali se midva pogovarjava o istem človeku? Včasih imam občutek, da vi govorite o enem, jaz pa o drugem človeškem bitju. Ali je res možno, da je tako drugače? Nisem vedela, da se odzivam. Mislila sem, da ste vi tisti, ki se odzivate. Nisem vedela, da vztrajam. Sem mislila, da ste ravno vi tisti, ki vztrajate z mano. Sploh pa nisem vedela, da lahko kaj ponujam. Nisem vedela, da je prav, da stvari ne razumem. Nisem vedela, da je prav, da se pogovarjam z vami. Nisem vedela, da je prav tako veliko spraševati. Ugotovila sem, da ne morem 'ne pripadati' temu svetu, da vselej že pripadam. A je tako dobro, ko te drugi potrjuje v tem pripadanju na način, ki ti daje upanje, voljo, moč in veselje do življenja. Veselim se pogovarjanja z vami, ker je res, da vedno znova odkrijem kaj novega. The pleasure is all mine.

Draga Ana, vaš odgovor me ni presenetil: bilo bi neiskreno, če bi rekel, da me je. In moj današnji odziv je prav tako iskren.
 
Freud je dokazal, da človek po nujnosti ne ve, kdo je. Da ima sicer cel kup idej, mnenj in predstav o sebi, nekateri ljudje govorijo kar o samopodobi, toda bistveno ni to, kar ima, kar ve o sebi, jaz (moi) je pač imaginaren; bistveno je to, česar ne ve.
 
In v luči tega izjemnega Freudovega spoznanja je tako trpko poslušati, kaj si imajo ljudje povedati, kaj dejansko povedo drug drugemu – drug o drugem. Po nekaterih raziskavah namreč kar 92 % ljudi izjavlja, da nima okoli sebe nikogar, s komer bi se lahko poglobljeno in smiselno pogovarjali – tudi o sebi, tudi drug o drugem.
 
Nimajo nikogar in se tudi ne znajo pogovarjati. Pač: pogovarjajo se o vremenu, pa o kozmičnih energijah, o politiki, modu in fuzbalu, pa o vremenu, kajpada, toda to je ništrc.
 
Kaj si torej ljudje največkrat povedo drug o drugem? Ali se sploh ne pogovarjajo o tem ali pa si ponujajo klišeje in puhlice, med katerimi prevladujejo take, ki človeku bodisi ne povedo prav dosti ali pa ga celo potrejo, saj ljudje zelo radi kritizirajo druge in jim sporočajo, v čem vse niso dovolj dobri in česa vse niso naredili dovolj dobro – in si pri tem domišljajo, da so iskreni, da drugim povedo, kar jim gre; zlasti pa radi dajejo nasvete in se zdijo sami sebi pametni.
 
Ko govorim o vas, dejansko govorim o tem, kar vas določa. Določa vas mnogo bolj, kot si mislite, bolj, kot si mislijo vaši bližnji, bolj kot vse drugo, kar vedo o vas.
 
Določa vas natanko vaše zmožnost za take odnose do drugih ljudi, ki jih razumem kot čisti presežek nad običajnimi medsebojnimi odnosi. Mislim na vašo zmožnost, da v duhu objamete drugo osebo in jo ne le razumete, temveč ji tudi pokažete, kako zelo vredna je. Vi živite to, kar vse življenje poudarja Freud: v srcu človeških bitij, v njihovi najgloblji notranjosti je potreba, da prepoznajo in razumejo druge ljudi, njihove občutke, njihova čustva, njihove misli v socialnem in družbenem kontekstu, kot se reče, saj ne živijo v vakumu. Vi ste resnično zmožni biti za drugega, kot bi dodal Lévinas. In to je eden od temeljev človeške sreče.
 
Še nedolgo nazaj so celo psihiatri verjeli, da obstaja nekaj, kar so imenovali too much happiness. Čisto noro! Skovali so tudi diagnozo: Excessive Happiness Disorder.
 
V takem zblojenem svetu živimo. Človek ne bi smel biti preveč srečen, saj tvega, da ga bodo hoteli potem zdraviti. Zdi se, da je celo v redu, če je preveč žalosten, če trpi, če prenaša bremena in se krivi pod njimi. Tak pač je ta svet, vam hitro rečejo, vsakdo mora nositi svoj križ. No, meni se vse to zdi malo noro, zato mi je vseeno, kaj rečejo in kaj pri tem mislijo.
 
Ljudje tudi ne vedo, da se krepko motijo, ko verjamejo če nisi srečen tako kot mi, potem sploh nisi srečen. Zlahka se zgodi, da drug drugemu ne privoščijo elementarne sreče. Taka je folk psychology. V življenju je treba trpeti, ker je življenje trdo, zatrjuje.
 
Jaz pa vam privoščim srečo in vse to, o čemer nameravam letos predavati. Spraševal se bom, ali so izrazi kot self-improvement, self-actualization in self-fulfillment, stebri pozitivne psihologije, res v človeški naravi, obenem pa bom veliko razmišljal o tem, kako družbene neenakosti, družbene nepravičnosti in sistemsko nasilje prenikajo kot voda dol v najmanjše pore posameznikov in njihovih življenj ter vplivajo na to, kar imenujemo osebno, medosebno in občestveno blagostanje.
 
Vi, Ana, ste človek za simbolno poslanstvo, katerega cilj je blagostanje – ne le vas samih, temveč predvsem drugih ljudi. Za vaše blagostanje ni odločilno to, kar mislite, da ste.
 
Vaš, d