Kar me rani

Ljudje včasih ponavljajo za Nietzschejem in se skušajo prepričati, kako močni so v življenju, kako trdni in stabilni so, zato komu rečejo, da jih okrepi, kar jih ne ubije. V resnici se bridko motijo. Kar jih ne ubije, jih namreč praviloma predvsem rani in poškoduje. Tako je prepričana tudi mlada ženska, s katero sem se pogovarjal včeraj. Govorila je o svojem trpljenju, govorila je natanko o tem, kako ranljivi smo ljudje in kako hitro smo ranjeni, poškodovani in prizadeti, pa če še tako navzven kažemo, da smo narejeni iz granita. Niti slučajno zato ni res, da nas krepi, kar deluje na nas in nas ne ubije. Pa vendar je vredno še enkrat premisliti naravo praktičnega uma in naše volje, s katero se upiramo poškodbam.

Otroci tako ne postanejo nevrotični, čustveno in vedenjsko moteni, ker doživljajo travme; te jih sicer ne ubijejo, bi jih pa morale, skladno z uvodnim prepričanjem, okrepiti. Torej bi bili najbolj krepki otroci pijancev, čustveno motenih hiperprotektivnih mater, pretirano ambicioznih staršev in starih staršev, incestuoznih stricev in sosedov, posiljevalcev, agresivnih sošolcev, teh, ki se norčujejo iz njih, vseh, ki pritiskajo nanje, naj bodo kakor ostali. Otroci postanejo najpogosteje nevrotični, moteni in depresivni, obremenjeni z občutki krivde zaradi drobnih in ponavljajočih se vzorcev vedenja odraslih ljudi, ki ne razumejo, kaj vse poškoduje in rani, kaj vse povzroča trpljenja, izgubljanje samozavesti, samospoštovanja in kaj vse vodi k depresivnim občutkom, izgubljanju smisla. Zlasti pa ne razumejo narave človeške volje, na katero se sicer nenehno sklicujejo.
 
Ironija je, da se Kant ne moti, ko odkriva znotraj človeka močno protiutež ukazom [moralne] dolžnosti, ki mu jih predstavlja razum. To so ukazi, ki sicer zaslužijo najvišje spoštovanje, pravi Kant. Zaslužijo spoštovanje, toda moralni in etični ukazi ne obljubljajo sreče, ne obljubljajo zadovoljevanja naših želja. Zdi se, da se moralni in etični zakoni ne brigajo za naše želje, za naše potrebe in interese, da jim je vseeno za naše blagostanje. Zakaj bi jim potem sploh sledili?
 
Zakaj ne bi poslušali pragmatičnih ljudi, ki nam svetujejo, naj se raje prepustimo toku, naj bomo kakor vsi drugi, naj uživamo sicer kratko življenje, dokler ga še lahko? Po naravi smo namreč sebična bitja s šibko voljo.
 
Šibkost volje in sebičnost sta razloga, ki ju komentira tudi Kant, ko odgovarja skeptikom. Ti ga namreč kritizirajo, češ da ljudje po naravi nismo zmožni za sledenje najvišjim moralnim in etičnim dolžnostim. Vsakdanje izkušnje, pravi Kant, na katere se sicer sklicujejo skeptiki, sklicuje pa se tudi zdravi razum, niso dovolj dober argument, da bi sprejeli trditev, da ljudje po naravi nismo sposobni za etičnost.
 
Popularna filozofija nas sicer uči, nadaljuje Kant, da dobi človek vpogled v kreposti tako, da opazuje druge ljudi pri njihovem vedenju in delovanju, da torej skuša slediti njihovemu vzoru, toda tako razmišljanje je preprosto prekratko. Enako je razmišljal Platon pred dvema tisočletjema – ljudje v votlini pač sledijo drug drugemu.
 
Človek pa je zmožen tudi za preseganje empiričnih danosti in pragmatičnih nasvetov glede prilagajanja svetu in drugim ljudem. Znamenito Kantovo razlikovanje med dvema svetovoma je pri tem odločilno: človek prebiva v empiričnem svetu, v katerem je omejen in končen in ima šibko, odvisno voljo, prebiva pa tudi v simbolnem svetu, svetu Idej, v katerem je volja samozadostna. Praktični um je zato samemu sebi zadostna celota.
 
Čista, neomadeževana volja, pravi Kant, namreč ni čisto nič drugega kot Ideja naše empirične volje. Koliko ljudi nas navadno podpira in spodbuja, da bi ji sledili? Skoraj nihče.