Nekdo je te dni rekel, da je književnost zanimivejša od filozofije. Včasih mi kdo reče, da so knjige boljše/zanimivejše od filmov, posnetih po njih. Sem ter tja pa slišim, da se je v življenju najbolje zanašati na zdrav razum, na preprosto kmečko pamet, kot pravijo, da je filozofiranje zgolj nakladanje teh, ki nimajo pojma o resničnem svetu, da je torej nezanimivo. Kaj mi hočejo povedati in čemu? Kar je za nekoga zanimivo, mu vzbuja zanimanje. Privlači ga. Če zanj ni zanimivo, je zadeva preprosta. Včasih zato skušamo narediti kaj zanimivo za druge ljudi, da bi jih pritegnili, da bi jih zadeva privlačila. Na primer branje knjig.
Statistika dokazuje, da povprečni človek ne bere veliko. Pravzaprav bere malo. Bi moral brati več? In kaj naj bi bral? Knjig, ki sem jih napisal, v glavnem ne bere nihče več. Tako to je. So nenadoma premalo zanimive? Ali pa ne znam napisati dovolj zanimivih? Morda sem sam postal nezanimiv. Glas v meni pa mi pravi, da je tudi to čisto v redu. Da nikjer ne piše, da bi moral biti zanimiv. Kot najstnika me je zanimalo, zakaj odide Platonov filozof iz podzemne votline. Spraševal sem se, zakaj filozof predvidi, da odide en sam človek, ne pa na primer vsi. In ko se vrne, se nikomur ne zdi zanimivo, kar pripoveduje o svetu, ki ga je spoznal zunaj votline. Kasneje je prišel na svet Jezus iz Nazareta, da bi krstil ljudi v duhu. Potem so ga pribili na križ. Čez nekaj dni imam predavanje za knjižničarje. Povabili so me in me poprosili, naj jim povem kaj o delu z uporabniki s posebnimi potrebami. Je to zanimiva tema? Naredil jo bom zanimivo. To bom storil tako, da jim bom najprej povedal dve resnični zgodbi iz vsakdanjega življenja. O sprenevedanju in o očem skritih načinih, s katerimi ljudje izključujejo drug drugega, zlasti pa osebe s posebnimi potrebami, kot jih imenujejo. Vsak človek ima posebno potrebo po sprejetosti. O tem sem v zadnjem času napisal in uredil več knjig. Ki jih nihče ne bere. Morda niso dovolj zanimive. Na predavanju bom spregovoril o tem, kar bi utegnilo biti zanimivo za vsakega človeka. Nihče namreč ni absolutno zaščiten in je že jutri lahko oseba s posebnimi potrebami. Kako ravnati s takimi osebami? Ni vprašanje nekoliko okorno in robato? Morda bi se morali vprašati, kako živeti drug z drugim, da nam bo dobro. Da bo na svetu več blagostanja in medsebojnega razumevanja, več pravičnosti in etičnosti. Je zanimivo prebirati dela Emmanuela Lévinasa, da bi dojeli globoko jedro etičnosti kot skrbi za drugega? Je zanimivo razmišljati, kako biti gostoljuben do drugega človeka in kako dati v oklepaj lastni napihnjeni ego? Smrtonosni koronavirus že nekaj časa spremlja zanimivo razmišljanje, da obstajajo pogrešljivi ljudje, na primer starci in starke, ki umirajo za virusom. Je tako razmišljanje za koga zares zanimivo? Je zanimivo razmišljati, kako zmanjšati število ljudi na prenaseljenem planetu? Umberto Eco je nekoč dejal, da so knjige napisane za raziskovanje, ne za to, da jim zgolj verjamemo. In Sokrat/Platon me je že zdavnaj zaznamoval s trditvijo, da je neraziskano življenje nevredno, da ga sploh živimo. Potem je Eco dodal: da bi preživel, moraš pripovedovati zgodbe. A koliko je tamle ljudi, ki jih take zgodbe zares zanimajo?
2 Comments
Jana
9/26/2021 06:30:18 am
Najmanj ena. V resnici pa veliko več.
Reply
Andrej J. Jug
10/10/2021 10:41:24 am
Dve
Reply
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|