Kar je odrešujoče

Psihoanalize ne bi bilo brez nekaterih filozofov, med katere gotovo sodi Descartes, sodi pa tudi Kant, ki je bil Kopernik filozofije. Človek, zmožen za razmišljanje, tako postane od prvega do drugega filozofa subjekt, bitje, zmožno za prevzemanje odgovornosti za ustvarjanje pomena, ki ga kajpak ustvarja sam, saj ne obstaja tam zunaj, v objektivnem svetu, in ga ne zagotavljajo drugi ljudje. Na obzorju pa je vendarle vprašanje, ali to res dela čisto sam, neodvisno od drugih ljudi; vprašanje je tudi, kako sploh biti v odnosih z njimi.

Freud se povzpne na ramena obeh filozofov in ugotovi, da v posameznikovem simbolnem svetu vselej obstaja še nekdo, ki kritizira, nadzoruje, pomaga, tolaži, opogumlja etc. Človek zato nikoli ni zgolj on sam, ni entiteta, ločena od vseh drugih entitet. Da bi ga zares dobro razumeli, moramo zato vselej razumeti še druge ljudi, ki se naseljujejo kot duhovi v njega. In v tem smislu zares lahko predstavljajo pekel na Zemlji. Ker sem si ustvarila lastno prepričanje, da ne smem biti, ne smem obstajati, ne smem biti nekaj unikatnega, preprosto ne. Zakaj? Ker je to v preteklosti preveč bolelo. Zaradi drugih ljudi, ki o njenem trpljenju morda sploh niso ničesar vedeli.
 
Razlaganje ali interpretiranje tega, kar se dogaja človeku, je zahtevno, kajti drugi človek ni stvar, substanca, ego s takimi in takimi lastnostmi, zmožnostmi ali kompetencami, ki jih izmerimo enkrat za vselej, kot to lahko naredijo fiziki z objekti, ki jih raziskujejo, temveč je kaotični proces, jaz, ki skuša razumeti svet, in drugi jaz obenem, ki skuša razumeti svet in jaz v njem oziroma njegov način bivanja, kot bi rekel Fichte.
 
Razumevanje drugega človeka je torej vselej zavezano razumevanju, kako razume svet in skuša razumeti lastno razumevanje sveta. Enako velja za vsakega človeka, ki ga Freud končno dojame kot osebo, subjekt, ki se trudi razumeti sebe kot osebo, ki skuša razumeti svet in sebe v njem.
 
Tak odnos do sebe pa ni preprost, ni transparenten, temveč je naporen, zahteven, zapleten in poln problemov. Tudi zato, ker je človek kot subjekt vselej še objekt, drugi, samemu sebi.
 
Drugi ljudje naredijo pogosto kaj takega, kar boli in prizadene, toda zaradi tega ne obupamo. In zopet je dobro imeti pred očmi, da je dobro, če je v človekovem svetu vselej vsaj še en človek, ki se odziva drugače kakor večina. Nisem bila zavrnjena, obsojana ali poškodovana, ampak sem vaš odziv doživela kot pravi objem, kot prostor, kjer ste mi dali vse pogoje, da to doživim in preživim. Vse sem dobila: potrpežljivost, dovoljenje, da se zgodijo stvari, ki se morajo, topel objem in lekcijo o tem, kaj je prav in kaj je narobe. To je to. To je odrešujoče.
 
Odrešujoče je tudi to, da človek končno obrne način razmišljanja, na katerega se je navadil ob drugih ljudeh. Ne smem nikomur pokazati, da sem šibka, da znam jokati, da mi je hudo, da čutim neznosno bolečino v telesu.
 
Kar se dogaja v človeku, kar je morda najbolj pristno in objektivno pomembno, je treba nekako zamolčati, zanikati in biti navzven močan.  
 
Obstaja pa razcep, obstaja razlika, ki jo mora analitik natančno razumeti: subjekt, ki govori meni, in subjekt, ki mi govori o sebi. Z naskokom je pomembnejše to, kar govori meni, pa niti ne ve, da govori.