Kar je dovolj dobro

Ne bojim se, da ne bi bil popoln. Pravzaprav mi je za popolnost čisto vseeno. Vseeno mi je zato, ker sem se naučil razlikovati svet možnosti od sveta, v katerem obstajajo vnaprej določeni pravilni odgovori na izzive življenja. V svetu možnosti je mogoče ustvariti kaj novega, v svetu določenih pravilnih odgovorov pač ne.

Ljudje včasih rečejo, da komu ne verjamejo. Še vedno na primer nekateri vztrajajo, da ne verjamejo znanstvenikom, ki raziskujejo podnebne spremembe. In ko rečejo, da ne verjamejo, obenem verjamejo sebi. Verjamejo, da nekako vedo, da se drugi motijo in da je dobro, da jim ne verjamejo. Velika Freudova lekcija ljudem pa je, da ne bi smeli vselej verjeti niti sebi. Kaj se dogaja?
 
Starši vedno znova rečejo otroku, da mu hočejo samo najboljše, da mu nočejo nič hudega, ko ga vzgajajo. In tudi sicer vedno znova poslušamo, kako nam armada piarovcev in drugih ljudi tam zunaj hoče samo dobro, najboljše in da nam nihče noče nič hudega. Od kod potem toliko hudega na tem svetu?
 
Od malega nas učijo, da je nekaj prepovedano, da nečesa ne smemo: da ne smemo vznemirjati odraslih; da moramo biti tiho; da ne smemo biti preglasni; da ne smemo preveč misliti; da ne smemo raziskovati sveta in eksperimentirati ... Razvojni psihologi in drugi strokovnjaki so ugotovili, da otrok povprečno več kot dvajsetkrat na dan sliši od staršev, da nečesa ne sme. Vsakdo si lahko izračuna, da v enem samem letu sliši več kot sedem tisoč takih prepovedi. A vse se nekam zapišejo, zato upravičeno govorimo o programiranju možganov otrok. 
 
Ko tak otrok zraste, je zares dobesedno programiran. Nekatere prepovedi so sicer smiselne in razumne, nekatere niso. Zlasti je pomembno, da otrok nekatere posluša vedno znova, čeprav je razumno bitje, kar pomeni, da bi zadoščalo bistveno manj prepovedi in bistveno manjše število njihovih ponovitev. Resnično, nekateri starši so kar naprej zaskrbljeni za otroka, za katerega je zato precej verjetno, da bo zrasel v zaskrbljenega in nevrotičnega odraslega človeka.
 
Otrok se temu sicer upira, kakor ve in zna, toda starši so močnejši od njega. Sčasom se zato neha upirati, saj je razumno bitje, ki ugotovi, da nima več smisla niti poskušati upirati se. Začne verjeti, da se ne more ali ne zna upreti neracionalnim in škodljivim prepovedim, zagotovo pa ga je tudi strah.
 
Raziskave potrjujejo, da okoli 85 % ljudi ne upa javno nastopati, da ne upa govoriti pred drugimi ljudmi, ker jih je preprosto strah in verjamejo, da tako ali tako nimajo česa povedati. Verjamejo, da je bolje biti neviden, ker te potem nihče ne vidi, in če te ne vidi, te ne more prizadeti.
 
Psihoanalitična izkušnja nas tako uči, da imajo ljudje, prestrašeni in programirani, da se ne upirajo [več], malo možnosti, da se izvlečejo iz nezavidljivega položaja, saj se jim dogaja dvoje.
 
Prvič. Preveč verjamejo, da je najbolje ubogati in se podrejati mainstreamu, kar pomeni, da se odrekajo svoji neponovljivosti. Drugič. Vedno znova zgolj verjamejo, da nekaj ni mogoče, zato tudi trdijo, da ne verjamejo drugim ljudem, ko spregovorijo o tem.
 
Freud jim sporoča, da so s številnimi nitmi privezani na svoja mesta – prav tako, kot je zapisano v Platonovi alegoriji o votlini. Namesto da bi prepoznali niti in se jih znebili, se spravljajo drug na drugega in si grenijo življenje.
 
Kaj torej pravi Freud? Da ljudje vse preveč poslušajo notranji glas, ki jim pripoveduje, kako naj bodo srečni v življenju, ne vedo pa, da je ta glas programiran, da sploh ni njihov, da nikoli ni bil, da so zgolj ponotranjili glas nekoga drugega.
 
Danes poslušajo glas iz pametnih naprav, ki jim znova in znova pripoveduje, kako naj sanjajo, o čem naj sanjajo in kako naj postanejo srečni. Kaj se torej dogaja?
 
V nekem smislu se dogaja tole. Otroci bi živeli na svoj način, ker čutijo, kaj bi radi, da bi bili srečni in zadovoljni. Svoje življenje želijo programirati ali urediti na določen način. Starši jim rečejo, da jih imajo radi in da je bolje programirati ali urediti življenje na način, ki ga predlagajo sami. Otroci praviloma ubogajo in se odrekajo svojim idejam o urejenosti življenja.
 
Šele kasneje ugotovijo, da živijo programirana ali urejena življenja, ki so lahko programirana in urejena celo na popoln način. Problem je le, da ta način – ni njihov. 
 
Domnevajmo, da čisto vsi starši ljubijo svoje otroke in jim želijo najbolje ali celo popolno programirana ali urejena življenja. In da podobno razmišljajo zastopniki kapitala. Potem se lahko zgodi, da so življenja številnih ljudi popolnoma ali skoraj popolnoma urejena oziroma programirana.
 
Zakaj potem hodijo taisti ljudje vsak dan k analitikom pripovedovat, da jih je strah, da so osamljeni, da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali o tako urejenih in programiranih življenjih, ki so lahko zaradi mene tudi popolna?
 
Nekaj je narobe.
 
Raje imam manj popolno, manj urejeno in programirano življenje, kot je predvideno, ker vem, da sem srečen šele, ko je urejeno in programirano po moje. Ko ga programiram in vedno znova reprogramiram, ker pri tem delam napake, si dovolim delati napake in se spoštujem, ko se učim iz njih.
 
Ali ni Lacan vse življenje vztrajal, naj ne popustimo glede svoje želje? Le da jo je treba najprej spoznati, kajti moja želja je lahko tudi vse življenje zgolj želja nekoga drugega, ki je nikoli ne morem zadovoljiti na dovolj dober način, zato sem nujno nesrečen.
 
Morda pa ni čisto naključje, da nas vedno znova pozivajo, naj bomo srečni. Nekje globoko nas namreč prezirajo in ne verjamejo, da si to, kako biti srečen, lahko povemo tudi sami, brez njih.