Kar je dobro za otroke

Lotevam se nove knjige: Priti Joshi, Subir Shukla, Child Development and Education in the Twenty-First Century (Springer, 2019). V roke jo jemljem, ker vem, da prinaša najnovejša znanstvena spoznanja o mladih ljudeh, na katerih sloni bodočnost, kot se reče. In če nas zanima bodočnost, bi nas moralo zanimati, kaj se dogaja z njimi, še bolj pa bi nas moralo zanimati, kaj bi se moralo dogajati, kako jih torej vzgajati za bodočnost, da bo dobro ne le zanje, temveč za vse ljudi, kar pomeni tudi za nas.

Danes vemo o otrokovem razvoju, kognitivnem, socialnem, čustvenem osebnostnem, duhovnem, več kot kadarkoli doslej. Vemo, kako se otroci razvijajo in do katere meje lahko sega razvoj, kaj ga spodbuja in podpira ter kaj ga zavira. Otroka zato ne pustimo, češ da se bo razvijal sam od sebe ali zaradi genov, temveč skrbimo zanj. Skrb za otroka pa ni isto kot egocentrično delovanje v smislu kar je dobro zame, je dobro tudi za otroka. Kar je dobro, je namreč dobro za vsakega človeka, zato je vzgoja zavezana univerzalnemu, ne partikularnemu.
 
In prav tako lahko poudarimo, da je danes veliko okolij, v katerih se otroci razvijajo, varnih, demokratičnih, lepo urejenih, spodbudnih. Niso vsa okolja taka, toda danes jih je neprimerno več kakor v preteklosti, ko starši niso kaj dosti razmišljali, kako se otrok razvija, ali se sploh razvija, kako naj bi se razvijal, saj niso imeli koncepta razvoja, ker ni bilo znanosti, ki bi jim ga zagotavljala.
 
Vednost o otrokovem razvoju in spoznanja o naravi okolij, v katerih se otroci lahko razvijajo, nam pomagajo razumeti še nekaj tretjega. Pomagajo nam razumeti, zakaj sta vzgoja in izobraževanje otrok v tesni povezavi z razvijanjem družb oziroma občestev, s spodbujanjem kreativnosti velikanskega števila ljudi, z ustvarjanjem novih možnosti za skupno življenje v prihodnosti, utemeljeno na vzvišenih idealih preteklosti, kot so egalitarnost, solidarnost, demokracija, družbena pravičnost in resnicoljubnost.
 
Izpostaviti želim eno samo koordinato orisane povezanosti in prepletenosti. Odkrivam jo v konceptu, ki se imenuje s tujko capability approach. Pravzaprav je to teorija, s katero pojasnjujemo, kako se ljudje dejansko razvijajo v okoljih, v katerih živijo; sega daleč onkraj vsakdanjega žargona in puhlic, kot so: vsakdo lahko uspe, če se le potrudi; vsak lahko uspe, če hoče; kjer je volja, je pot; otrokom je treba postavljati meje; vzgajati jih je treba s srcem; sanjajte, vztrajajte pri svojih sanjah in s trdim delom boste uspeli.

Eno je žargon, čisto nekaj drugega pa so aktualne možnosti in priložnosti za razvoj. Možnosti in priložnosti torej, kakršne dejansko, empirično obstajajo – to niso zamišljene, imaginarne, idealizirane priložnosti. Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je zato tole: Kakšne so priložnosti, ko so posamezniki zares lahko to, kar bi radi postali?  
 
V realnosti so priložnosti največkrat zgolj take, da imajo mladi ljudje priložnost, niti slučajno je nimajo vsi, da postanejo, kar se od njih pričakuje. In kaj se v resnici, dejansko pričakuje?
 
Ne bodimo naivni in slepi. Pričakuje se, da se bodo mladi ljudje razvili v ekonomsko produktivne odrasle ljudi. S tem nimajo nobene notranje, intrinzične povezave kritično mišljenje, radovednost, resnicoljubnost, empatija, sočutje, altruizem. Trditi, da take povezave obstajajo, pomeni sprenevedati se.
 
Kaj pa bi ljudje zares lahko razvijali, če bi imeli realne priložnosti in bi živeli v spodbudnih okoljih?
 
Razvijali bi lahko: temelje za sprejemanje in potrjevanje sebe (številni ljudje si želijo, da bi jih drugi ljudje sprejemali, kakršni so, in potrjevali, a se sami ne zmorejo sprejemati in potrjevati); temelje za samospoštovanje in samovrednotenje; zmožnosti za razmišljanje, metakognicijo in kritično mišljenje; zmožnosti za empatijo, sočutje in altruizem. 
 
Taki temelji so obenem granitna skala, na kateri stojijo in se razvijajo: vztrajnost, disciplinirano delo, odpornost in ustrezno premagovanje stresa. Starši, vzgojitelji in učitelji, ki dejansko poslušajo otroke in slišijo, kar jim pripovedujejo, tlakujejo s tem pot, na kateri odrasli ljudje zares poslušajo drug drugega, ne govorijo drug mimo drugega in ne tekmujejo med seboj, kdo bo več povedal in dlje govoril, pa čeprav govori same neumnosti, ki v resnici nikogar ne zanimajo.
 
Spoštovanje otrok spodbuja razvijanje odgovornosti, medsebojnega spoštovanja, motivacijo za sodelovanje. In kar je dobro za otroke, je dobro tudi za odrasle ljudi, ki pa so še vse prevečkrat vzgojeni za pridnost, ubogljivost, dobre dosežke na testih in sledenje družbenim normam. Tako vzgojeni ne znajo vzgajati lastnih otrok za zmožnosti na orisanih temeljih. Potrebujemo novo generacijo staršev, vzgojiteljev in učiteljev.