Kar dela mojster

Jacques Lacan davnega leta 1953 prične s seminarjem, za katerega potem skrbi sedemindvajset let. Uvodoma zapiše tole: mojster prekinja tišino s čimerkoli. Na katerega mojstra misli? Misli na budističnega mojstra. Zakaj mojster naredi, kar pač naredi, prekine tišino? To naredi natanko zaradi zmožnosti človeškega bitja, da ustvarja v sicer nesmiselnem vesolju pomen in smisel. Ustvarja ga, kreira ga, in sicer na prav poseben način, zato Lacan nadaljuje. Budistični mojster ne ustvarja pomena in smisla zgolj zase, temveč oboje ustvarja [tudi] za svoje učence; mojster brez učencev je seveda zgolj žalostna kreatura. A tega ne dela tako, kot to počno učitelji v šolah, ki trdijo, da prenašajo ready made znanje v glave učencev. Budistični mojster namreč ne predava in ne poučuje. Zlasti tega ne dela ex cathedra. Kar dela, dela na poseben način, kot rečeno.

Budistični mojster, o katerem govori Lacan, vzpostavlja s svojimi učenci poseben odnos. Kar naredi, naredi takrat, ko so učenci na robu, ko so pripravljeni na to, kar mojster lahko ponudi. Natančneje: mojster odpre prostor, v katerega vstopijo učenci, ko so pripravljeni. Če niso pripravljeni, je vsako odpiranja kajpak nesmiselno, zato mojster takrat ne stori prav ničesar.
 
Mojster torej dela to, kar Lacan posebej poudari. S svojim delovanjem se upira vsakemu sistemu, vsakemu sistematiziranju, razvrščanju in klasificiranju tega, kar počne. Njegovega delovanja, njegovega odpiranja, njegovih odnosov z učenci ni mogoče spraviti v nobeno razvrstitev. Mojster namreč odpira, odpiranje pa pomeni odkrivanje misli v njenem gibanju. Misel se premika, ni statična, se giblje, zato se že sama po sebi upira vsakemu razvrščanju in klasificiranju. Ko se torej lotite takega razvrščanja, ste lahko že vnaprej prepričani, da se bo razvrščanje že čez nekaj časa sfižilo. Gibanja misli preprosto ni mogoče zamrzniti in razvrstiti.
 
Teh nekaj stavkov predstavlja uvod v Lacanov seminar. To je uvod v seminar, posvečen psihoanalizi. Posvečen je psihoanalitični misli v njenem gibanju. Nobeno naključje zato ni, da Lacan mahoma ugotovi: Freudova misel, saj je Freud oče psihoanalize, psihoanalitične misli torej, je trajno odprta za revizije. Take so Lacanove besede.
 
To so mojstrove besede, dodajam. Vsako kritiziranje psihoanalitične misli ima zato pred seboj velik izziv: kako namreč kritizirate nekaj, kar je trajno odprto do – kritiziranja? Paradoks misli, ki je odprta za kritiziranje, je, da kritiziranje prav hoče in potrebuje revizije, sicer ni odprta. V tem je problem, kot rečeno, kajti psihoanalitična misel že sama hoče revizije, da bi bila to, kar je. Torej ne potrebuje zunanjih revizionistov in kritikov, ker se preoblikuje in kritizira že po svoji naravi, če lahko tako rečem. Psihoanalitična misel, ki ne bi bila odprta do revizij in kritike, sploh ni psihoanalitična misel; je nekaj povsem drugega.
 
Psihoanalitična misel je zaradi zapisanega vitalna misel. Vitalnost je najustreznejša beseda za razumevanje psihoanalitične misli. Pomeni namreč sposobnost za življenje, sposobnost ohranjanja življenja, tega, kar je odprto. Psihoanalitična misel, ki je odprta za revizije, se ohranja pri življenju natanko zaradi lastne odprtosti. Absurdno je zato danes reči, da je psihoanalitična misel zamrla ali celo umrla. Ne more namreč umreti, ker je vitalna, ker je odprta. Odprtost nikoli ne umre, ne more umreti.
 
V tem je nekaj absolutnega.