Kar dajem drugemu človeku

Začetek gledanja serije Černobil (Craig Mazin, 2019) me je popolnoma sesul, kar pomeni, da sem ob gledanju trpel in sta me bolela telo in duša, čeprav ne morem reči, da je bilo prikazano zame povsem novo. Sesul me je zlasti izjemno prepričljiv filmski prikaz bede človeškega, učinka povsem neracionalne in do konca nore hierarhije komunističnega sovjetskega režima, prepletenega s strahom vrhunskih znanstvenikov pred bednimi in neverjetno poslušnimi aparatčiki ter z nerazumnim žrtvovanjem zaposlenih delavcev, gasilcev in drugih ljudi, ki so prihiteli na pomoč, ne da bi se jim vsaj malo sanjalo, kaj se je v resnici zgodilo, ki je tako vrhunski in otipljiv, da je film resničnejši od resnice, kot so jo doživljali ljudje, takrat navzoči na kraju, ki se je že zapisal v zgodovino kot čista tragedija. Sesulo me je zlasti zato, ker je jasno videti, kako nič je vreden posameznik, ko je na delu oblast, ki povsem nerazumno določa, kaj mora storiti, pa če je njeno ukazovanje še tako absurdno, neučinkovito in temelji na zanikanju realnosti. In morda me je še najbolj presunilo spremljanje ljudi, ki z golimi rokami dobesedno sredi razstreljenega jedrskega reaktorja preprečujejo še večjo katastrofo, čeprav obenem najbrž že vedo, da ne morejo preživeti in da so tako rekoč že mrtvi. Ob tem se mi je vnovič ostro zastavilo še eno vprašanje, s katerim se sicer srečujem že dalj časa.

Kaj pomeni [etična] odgovornost do drugega človeka? Kaj bi morala država storiti za posameznika, in kaj mora ta storiti za svojega sotrpina?
 
Kaj torej dajemo sotrpinu, ko ga sprejemamo kot gosta?
 
Prepričan sem, da mu dajemo nekaj posebnega, nekaj, česar ne moremo skrčiti na nobeno drugo dobrino. Dolgoletno razmišljanje o Kantovih besedilih in ob njih mi postreže z izvrstnim odgovorom na zapisano vprašanje. Drugemu človeku namreč izrekamo dobrodošlico in mu ponudimo dobrodošlico. Ko je dobrodošel, dobiva od nas sâmo dobrodošlost. Kot gost je dobrodošel in ostaja gost za nedoločen čas.
 
Drugi človek je kot gost v takem položaju, da je odprt do prihodnosti oziroma bodočnosti, ki ne more biti več istega, če odštejem dobrodošlost. Odprt je na poseben način, in sicer tako, da vstopa v prihodnost skladno z zmogljivostmi, ki jih ima. Bržčas jih ne pozna v celoti, zato je vedno znova presenečen, ko natanko zaradi dobrodošlice drugega spoznava in ugotavlja, da jih ima, kaj mu pomenijo in kako pomembne so za druge ljudi, ki jih srečuje ali utegne srečati v prihodnosti.
 
Dobrodošlica drugemu torej omogoča, da je vedno znova osupel nad lastnimi zmogljivostmi; v tem je samo jedro dobrodošlice. Njegova drža, njegova odprtost, omogoča odprtost obzorja, znotraj katerega odkriva lastne kapacitete. Pomembno je le, da vztraja v odprtosti, da se obzorje ne zapre, da torej ne popusti.
 
Človeško bitje ima globoko potrebo po orisanem vztrajanju. Morda tega ne ve, zato je dobro, da odkrije. Kakor je pomembno, da odkrije povezave med lastno končnostjo in neskončnostjo v simbolnem. Odprtost do bodočnosti tako ostaja zahteva, imperativ, dolžnost, ki jo človek vse bolj prepoznava kot absolutno.
 
Odprtost je njegov navdih, ki mu pomaga vztrajati v odprtosti. Tako vztrajanje mu končno pomaga dojeti, da drugi človek ne obstaja na obzorju, temveč je onkraj njega, kot bi rekel Lévinas. Ko se torej kot gost odpiram drugemu človeku bitju, se v resnici odpiram temu, kar je onkraj njega. Odpiram se neskončnosti.
 
In odkrivam, česa vsega sem zmožen, zlasti pa spoznavam, da zmorem bistveno več, kot sem kadarkoli verjel.