Kapitalizem kot napad na ljudi

Naslov je kajpak pretiran, porečeta bralec in bralka. Sam ne mislim, da je tak, čeprav je kapitalizem tudi prijazen do ljudi. In sem prepričan, da imam prav. Prepričal sem se. Dovolj dolgo sem na svetu, da sem imel na voljo dovolj časa, da sem se poučil o tem, o čemer se je treba poučiti: kako delujejo institucije, kako se vedejo ljudje v njih, kako deluje država, kako deluje sistem, mašina, ki se imenuje neoliberalizem. Kapitalizem kot napada na ljudi zato razume kot množico praks, v katerih se nekateri ljudje počutijo dobro, večina pa ne ali pa se skuša prepričati, da za silo še kar gre. V sredo imam predavanje za učitelje in vzgojitelje. O učiteljevanju in vzgajanju mladeži v 21. stoletju. O čem nameravam govoriti?

Najprej bom spregovoril o precej razširjeni vsakdanji izkušnji ljudi. To je izkušnja, ki predstavlja izhodišče za refleksijo vsakdanjega življenja v neoliberalnem svetu, znotraj mašine torej.
 
Vsakdanje življenje večine ljudi poteka tako, da ljudje potrošniki na tisoč različnih načinov podpiramo strukturno nasilje kapitalističnega življenja. Tega ne prepoznavamo, vsaj brez refleksije ga niti ni mogoče prepoznati, obenem pa nam je do določene mere zanj tudi vseeno. Navajamo se na razlage dejstev, ki nam jih servirajo učitelji, vzgojitelji, mediji, politiki in drugi ljudje, zato nam je nekega dne nova znamka parfuma, ki se pojavi na trgu, vsaj enako pomembna kot državni udar v neki afriški državi, ali pa nam je pomembnejša. Strukturnega nasilja mašine ne moremo videti, lahko pa ga mislimo, ker je predvsem nevidno.
 
Živimo v času, ko nekateri politiki odkrito iz dneva v dan razglašajo novinarje za sovražnike ljudstva. Torej so mediji celo na naši strani, včeraj so na primer objavili Pandorine dokumente, saj ne želimo spadati med sovražnike ljudstva, ki ga sicer tvorimo – ne želimo torej sovražiti sami sebe.
 
In če se Peter McLaren ne moti, ko kot učitelj in raziskovalec zatrjuje, da danes mladina ne prebira časnikov, temveč preverja svoja mnenja o svetu tako, da se giblje po družbenih omrežjih, potem se lahko strinjam z njim, da s tem še ne naredi kake poglobljene analize družbenega dogajanja. Kdaj je čas zanjo? In ali sploh obstaja?
 
Obstaja čas za poglobljeno analizo tega, kar se nam dogaja ves čas: strukturno nasilje.
 
Ko se je lotimo, imamo hitro na voljo nekaj dobrih, produktivnih idej. Na primer.
Ozrem se okoli sebe, pogovarjam se z mladimi ljudmi, ki očitno zavračajo kult individualizma. Zavračajo pritiske k nenehnemu delu, tudi delu na sebi, sovražijo osemurno garanje čisto vsak dan, če ne še dlje, ne želijo delati štirideset let za mizerno mezdo in še mizernejšo pokojnino. Hočejo nekaj novega, zelo drugačnega.
 
Ne marajo torej tega, kar je v zadnjih desetletjih dokončno ustoličil in okrepil neoliberalizem. Poleg tega zavračajo izgubljanje občutka sebe, tako izgubljanje kot neposredni učinek strukturnega nasilja potrjujejo številne psihološke raziskave doživljanja sebe, zlasti pri generaciji Z, kot jo imenujejo. Individualizem ne rešuje problemov z doživljanjem lastne identitete, doživljanjem smisla življenja, smotrnosti in usmerjenosti v življenju.
 
Kult individualizma je neposredno povezan še z oblikovanjem neosebnih agensov, ki ne morejo prepoznati strukturnega nasilja, ker so njegov sestavni del. To so ljudje, ki jih potrebuje racionalizirana digitalna družba, da se ji prilegajo kot ključ ključavnici. Digitalna družba je bolj konkurenčna kot katerakoli družba doslej, zanjo pa je značilno še nekaj, kar dodatno obrne vijak.
 
Digitalna racionalizirana družba potrebuje individualistične agense, za katere je na voljo ideologija uspeha in nenehnega napredovanja v življenju. In če se kdo zlomi, poškoduje ali zatakne, je takoj pri roki še ena množica praks: psihoterapevtske prakse. Za motivacijo racionaliziranih družbenih agensov tako poskrbijo že motivatorji, če človek ne najde dovolj notranje motivacije ali če se mu zazdi, da je vse skupaj absurdno in nesmiselno, za nadaljnje obravnave pa poskrbijo klinični psihologi, najrazličnejši svetovalci in drugi, ki se spoznajo na duše ljudi.