Kapitalizem in svoboda – drugič

Najprej pokurimo velikanske količine fosilnih goriv in verjamemo, da je jedrska energija nevarna, zato zapiramo jedrske elektrarne. V ozračju se nabirajo velike količine ogljikovega dioksida, zato postaja življenje vse nevarnejše. Podnebne spremembe so vse bolj katastrofalne. Dogajajo se spremembe, med katere sodi tudi prodor zelo mrzlega zraka daleč na jug, kar se je zgodilo te dni v ZDA. Zelo prizadeta je zvezna država Teksas. Milijoni prebivalcev so brez električne energije in težko prenašajo nizke temperature, ker na tak mraz preprosto niso bili pripravljeni. Sočasno nekateri ljudje že pomladno čivkajo, da bodo tudi prihodnje zime ponekod izjemno mrzle, to pa naj bi pomenilo, da bo treba pokuriti še več fosilnih goriv, zaradi česar bo v ozračju še več ogljikovega dioksida, podnebne spremembe pa bodo še bolj katastrofalne. Kako je mogoče reči kaj takega?  

Kaj takega je mogoče reči, če verjameš v to, kar imenuje Naomi Klein fundamentalizem prostega trga. To je način delovanja, ki močno podpira zasebna podjetja, da kujejo dobičke – na primer iz pridobivanja in distribuiranja energije. Lastnike takih podjetij ne zanima obče dobro, saj jih zanimajo le lastni dobički, zato ne vlagajo v infrastrukturo, zlasti pa jih ne zanima, kaj vse bi morali storiti, da bi zavarovali ljudi pred takimi dogodki, kot jih spremljamo te dni v Teksasu. In ker veliko vlagajo v pridobivanje fosilnih goriv, je povsem logično trditi, da bodo v prihodnosti vlagali še več, saj jim tako vlaganje prinaša ogromne dobičke, ljudje pa tudi potrebujejo energijo – zlasti pozimi in zlasti ob prodorih zelo mrzlega zraka s severa. Zanje podnebne spremembe bodisi ne obstajajo ali pa jih povzročajo nori levičarji.
 
Živimo v obdobju, ko se je vredno spomniti besed Miltona Friedmana, ki je leta 1982 napisal knjigo z naslovom Kapitalizem in svoboda. Spomnim se, da sem jo kupil z velikim pričakovanjem in jo takoj začel brati. Bilo je v času, ko se še nismo zavedali vseh razsežnosti neoliberalizma; v Jugi še zlasti ne.
 
Friedman je zagovarjal nekaj idej, ki so se mi zdele dobre. Trdil je, da resnične spremembe v življenju sprožijo le krize. To ni zgolj ekonomska trditev, temveč je tudi psihološka. Ljudje se namreč težko spreminjajo celo tedaj, ko jih nekaj sili k spremembam, če pa nanje ne deluje nobena sila, izjemno težko najdejo razlog za kako spremembo; tudi če ga najdejo, še ne pomeni, da kaj naredijo.
 
Kapitalizem in svoboda je knjiga o – kapitalizmu in svobodi. Je knjiga o svobodnem izbiranju v kapitalizmu, ki podpira svobodno izbiranje. Čista nebesa na Zemlji; če si naiven.
 
Psihologija pravi precej drugače. Ko deluje na človeka sila, se ta lahko odloči za spremembe. Razen če se ne odloči. Silo lahko zanika ali celo utaji, lahko jo narobe razume, lahko si jo zgolj domišlja, lahko jo racionalizira in zmanjšuje njen pomen. Niti približno ne drži, da se zaradi nje nemudoma loti spreminjanja. Kriza ne povzroča sprememb.
 
A Friedman vendarle ni neumen. Reče, da se spremembe dogajajo in da so odvisne od idej, ki jih imajo ljudje. Seveda, najprej so ideje, kot je že zdavnaj rekel Platon. Brez idej ni nobene spremembe, čeprav deluje sila. Zlasti pa ni nobene dobre spremembe. Zanje so potrebne poleg sile tudi dobre ideje. Ravno teh pa Friedman nima veliko.
 
Hoče alternativne politike, a te ponujajo le različice naivne ideje o svobodnih odločitvah v kapitalizmu, o svobodnih privatnih latnikih kapitala, ki tekmujejo na svobodnih trgih. Teh nikoli v zgodovini ni bilo, je pa mogoče trmasto verjeti, da obstajajo.
 
Fundamentalizem svobodnih trgov ne pozna razumnih idej o tem, kaj je dobro za ljudi. Če bi bilo drugače, bi že zdavnaj ugotovili, da je kurjenje fosilnih goriv katastrofa za človeštvo, da zaradi njih oziroma zaradi svinjarije v ozračju umre veliko milijonov ljudi vsako leto, da je torej treba poiskati – alternative.
 
Podnebne krize trajajo že dolgo, toda spremeni se malo. Sila je velika, zanikanje pa tudi. Motivacije za spremembe in alternative je malo, medsebojnega obtoževanja veliko. Razumnih idej je komaj za prgišče, na voljo je predvsem žargon, na voljo so puhlice, kaj vse bo treba storiti do leta 2100, ko bo že zdavnaj prepozno.  
 
Krize nekateri ljudje vedno znova uporabijo kot izgovor za svoje interese, namesto da bi se oprijeli drugih, boljših idej. Friedman je imel prav glede sile in kriz, le da ni vedel, katere ideje so zares dobre za blagostanje in dobrobit človeštva. Krize so namreč priložnost za spremembe, le dobre ideje je treba imeti. Zanje pa potrebujemo kritično misel, ki zna razložiti družbene nepravičnosti, psihološke mehanizme, kot je zanikanje realnosti, podnebne spremembe in pomen egalitarnosti v družbenem polju.