Kapitalizem in narava

Veliko let mineva od tistega dne, ko sem prvič dojel, prebiral sem knjige, ki jih je spisal Paul Virilio, da kapitalizma ne more ustaviti ali spremeniti nihče razen naravnih sil. Dojel sem, da je preprosto premočan, preveč kompleksen in preveč sofisticiran, da bi se mu ljudje lahko učinkovito uprli in ga preobrazili, da bi bili na prvem mestu oni sami, ne pa kapital oziroma dobičkonosnost. Danes se potrjuje zapisano. En sam majcen virus ustavlja kapitalizem, borzni indeksi padajo, črpanje nafte dobiva nore razsežnosti, zmanjšuje se količina izpustov ogljikovega dioksida v ozračje, česar doslej niso mogle doseči vse vlade sveta skupaj, lastniki kapitala pa vijejo roke, ker jih bolj kakor ljudje, ki umirajo, zanimata padanje dobičkov in zmanjševanje gospodarske rasti, glede katere preprosto ne vedo, kaj naj storijo.

Še nekaj dni nazaj pa smo lahko poslušali, kako slovensko gospodarstvo ne bo prizadeto zaradi koronavirusa, da panika ni potrebna in da naj se zanesemo na kazalce gospodarske rasti, ki nam kažejo dobro in obetajo rožnato prihodnost. Kot da smo na Luni in kot da za nas zakonitosti globalnega gospodarstva ne veljajo.
 
Te dni je Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, uradno izrekla natanko tole:  koronavirus ima velik vpliv (vast impact) na evropsko gospodarstvo. Skušamo narediti vse, kar je v naši moči, da ta vpliv čim bolj zmanjšamo. Urgentno pozivam vse članice Evropske skupnosti, da se sporazumejo glede prihodnjega skupnega proračuna.
 
Širjenje koronavirusa torej nima majhnega vpliva na evropsko gospodarstvo, sploh pa nima zanemarljivo majhnega, kot so trdili v Sloveniji še nekaj dni nazaj, ampak ima velikega. In v prihajajočih tednih bo imelo še veliko večjega.
 
Kaj se torej dogaja?
 
Podnebne spremembe slabijo kapitalizem, koronavirus tudi. Najprej bi utegnili pomisliti, da Mati narava vrača udarec, toda motili bi se. Za vsemi temi spremembami je namreč človek s svojim neracionalnim, nebrzdanim in nekaj stoletij trajajočim početjem, kot je izkoriščanje narave, kurjenje fosilnih goriv, pobijanje divjih in domačih živali ter njihovo prodajanje na odprtih tržnicah, da se virusi veselo sprehajajo naokrog in iščejo nove gostitelje.
 
Kako naj se človek počuti ob vsem tem dogajanju, na katerega očitno ne more vplivati?
Mislim, da je na mestu izraz frustracija. Leta namreč minejo, kot bi trenil z očesom, znanstveniki nenehno, iz dneva v dan opozarjajo na razmere, opisujejo mehanizme, ki vplivajo na naša življenja, a vse je kot bob ob steno, saj se ne zgodi dosti ali pa se ne zgodi prav nič.
 
Ure in ure tako poslušamo politike in mainstream ekonomiste, da mora vse rasti, da bo vse raslo, da je kapitalizem večen in da je dober in koristen in da bo tu ostal, ker naj bi bilo to tudi edino prav. Edina beseda, ki je zanje sveta in nedotakljiva, je rast.
 
Ceno za to norost pa plačujemo vsi. Trenutno je na svetu 119.288 ljudi okuženih s koronavirusom, umrlo jih je natanko 4300 ljudi.
 
Znanstveniki pa te dni še enkrat opozarjajo, da so globalne podnebne spremembe mnogo hujši nasprotnik kakor koronavirus. In da je svet way off track, kar pomeni, da je daleč od prave smeri, ko govorimo o nujnosti, da človeštvo radikalno preneha kuriti fosilna goriva, in da se čas hitro izteka.
 
Seveda pa bomo še naprej v glavnem poslušali, da panika nikakor ni potrebna.