Kapitalistično razmišljanje v novem letu

Zadeva je preprosta: znanstvenikom verjamete ali pa ne. Če imate koristi od njih, verjamete, če jih nimate, pač ne verjamete. Ko potrebujete zdravilo zoper raka, ki so vam ga odkrili včeraj, ga vzamete, ker hočete živeti; ko vam govorijo o podnebnih spremembah, jim ne verjamete, ker se pri tem ne počutite prijetno. Vse je povezano z všečnostjo in s prvinskimi občutki prijetno-neprijetno. Nerazumnost človeškega delovanja je morda res brezmejna. Globalne podnebne spremembe povzročajo umikanje ledu s področij, kjer so bile poti, morske ali kopne, povsem neprehodne zaradi ogromnih količin ledu. Danes tam ledu ni več in podjetniki si manejo roke, ker si obetajo velikanske zaslužke od izkopavanja mineralov, črpanja nafte in zemeljskega plina. Orjaške ladje, ki prevažajo surovine po morju, kjer je bilo še pred desetletji nemogoče pluti, jamčijo za zaslužke, saj so poti krajše, potovanje hitrejše in je poraba energije manjša. Resnično, podnebne spremembe so lahko tudi nov dobičkonosni izziv ne le za več istega, temveč za veliko, veliko, zares veliko več istega. Pot Murmansk-Šanghaj je na primer zdaj dvakrat krajša kot pred časom, ker je Šanghaj tako rekoč za vogalom, če zavijete na vzhod in vam ni treba na zahod čez skoraj pol sveta. Rusko mesto Norilsk pa je učbeniški primer uničevanja naravnega in urbanega okolja zaradi dobičkov, ki jih kujejo lastniki kapitala. Nam, navadnim smrtnikom, ostaneta kajpak propaganda in obljubljanje, da bo vse raslo in da je prihodnost svetla. Kot da smo zabiti kot noč in kot da jim verjamemo. V resnici je še huje, kajti celo nekateri vrhunski znanstveniki, Nobelovi nagrajenci za fiziko, trdijo, da globalne podnebne spremembe sploh niso resne, ker je vse skupaj zgolj stvar prilagajanja. Ko se jim torej prilagodimo, smo zopet nazaj v sedlu. Logika je izjemno preprosta: nekateri kraji na tem svetu bodo postali taki, da tam ne bo mogoče živeti, vendar bodo sočasno na drugih koncih sveta nastajali novi kraji, kjer bo še bolje živeti kot prej. Veselite se torej!

In razmišljajte po kapitalistično: nekaj razpade, nekaj drugega nastane; nekaj izgubite, nekaj drugega pridobite. Tu ni nobenega resnega problema. Torej lahko nadaljujemo. Nekateri ljudje bodo zaradi podnebnih sprememb umrli, mnogi so že, drugi bodo živeli še bolje, kot že živijo. Vselej namreč nekaj pridobite in nekaj drugega izgubite! Tak je ta svet od nekdaj, tako ni zgolj v kapitalizmu. Še razlog več, da se ne vznemirjamo.
 
Sklep je na dlani. Na tem planetu obstajajo področja brez potencialov za preživetje in obstajajo kraji z velikimi potenciali. Prav je, da prva propadejo in da kraji s potenciali cvetijo, se razvijajo in bohotijo. Potenciale je namreč smiselno in koristno izkoriščati oziroma spreminjati iz potencialov v nekaj otipljivega. Kapitalizem je v orisani perspektivi izjemen, saj priganja ljudi k vedenju in delovanju, ki je nadvse koristno in dobičkonosno: podnebne spremembe ponujajo nove ekonomske priložnosti, ki jih je treba zgrabiti in izkoristiti. Poleg tega je prijetno, ko je pozimi namesto mrzlih veliko toplih dni, saj se človek bolje počuti. Porabi manj energije za ogrevanje, kar je tudi dobro. In če bodo v Sibiriji čez čas rasle palme, bo vsaj zanimivo, še bolje pa bo, ker se bo gotovo ponudila še ena, nova priložnost za biznis.
 
Le problem s časom bo treba nekako rešiti, saj teče prehitro in nam ga zmanjkuje. Pravzaprav teče kot vedno, le ljudje smo zmožni biti tako nerazumni, da ne razmišljamo dovolj o možnosti, da bo planet nekoč veselo obstajal naprej brez nas, saj nas preprosto ne potrebuje in mu je za nas kratko malo vseeno.