Kaospilot: etično poslanstvo učiteljev in vzgojiteljev

Dovolj izkušenj imam kot učitelj in tako ali drugače sem obiskal že večino slovenskih šol, da vem tole. V šolah je čisto preveč vsebin in dejavnosti, ki jih učenci ali dijaki intelektualno ali racionalno razumejo, vendar ne razvijejo zmožnosti, da bi jih uporabljali v vsakdanjem življenju v realnem svetu, ker je na voljo premalo časa in so zahteve po produktivnosti, učinkovitosti in dobrih ocenah prevelike. Pomislite le na kritično mišljenje ali razvijanje empatije. Temi sta nedvomno zelo popularni in zdi se, da se vsi ljudje ves čas ukvarjajo z obema. Pa ni niti približno tako. Morda so za temi slišali, morda so se na hitro celo seznanili z njima, toda to še ne pomeni, da sta organski sestavni del njihovih življenj. Izkušnje celo potrjujejo, da je kritično mišljenje še vedno cokla. To ve vsakdo, ki skuša v družbi zares kritično misliti, ker to pomeni, da misli kritično tudi o tem, kar mislijo njegovi ali njeni sogovorci. Ti se po navadi postavijo v obrambno držo že v trenutku, ko bi komu šele prišlo na misel, da bi o tem, kar zagovarjajo ali zastopajo, izrekel kritično misel. Ni poseben problem biti kritičen do drugih ljudi, tako kritično razmišljanje pogosto ni nič drugega kot pritoževanje čeznje in njihovo kritiziranje, medtem ko je skoraj nepremagljiv problem biti kritičen do sebe in svojih prepričanj. Sploh pa kritiziranje ni isto kot kritično razmišljanje. Zanj si je treba zlasti vzeti veliko časa. In ko rečem veliko, mislim na zelo veliko. Z empatijo pa je še slabše, kajti številni ljudje niso niti slišali za razvijanje čustvene inteligence, ki jo podpira. In empatija ne pomeni le prepoznavanja čustev drugega človeka, ne pomeni le sočustvovanja in sočutenja, pomeni tudi globoko doživljanje pomena in smisla tega, kar nas povezuje in postavlja pod velik vprašaj prav nerazumne zahteve po učinkovitosti na skupnem imenovalcu moraš. Moderni kurikul bi bilo zato treba dodobra preoblikovati, ne zgolj reformirati, reforme se dogajajo ves čas, temveč redizajnirati, to pa ne pomeni dodajati novega k staremu, temveč pomeni nekaj radikalno drugega. Zlasti v luči aksioma, da je delo vzgojiteljev in učiteljev v temelju etično poslanstvo, šele nato pa je prenašanje znanja in vzgajanje. Berem knjigo z naslovom Sustainability, Human Well-Being, and the Future of Education (Justin W. Cook (ured.), Palgrave Macmillan, 2019). Predzadnje poglavje knjige ima zgovoren naslov: From Passive Listeners to Global Change Agents. Resnično, v šolah je še vedno preveč pasivnih pridnih učencev, ki jim učitelji prenašajo znanje, kot je tudi sicer v družbi preveč pasivnih potrošnikov vsega, čeprav so obenem frenetično dejavni, kajti vse raste in tamle zunaj je še toliko blaga oziroma dobrin in storitev, ki jih je treba pokupiti, porabiti in potrošiti, konzumirati in oceniti, ovrednotiti, všečkati in pogoltniti, se z njimi ukvarjati in jih kopičiti, obenem pa še kritično premisliti in se jim pustiti empatično zapeljevati.  

Finski sklad za inovacije Sitra oblikuje vizijo ustvarjanja trajnostne družbe blagostanja. Blagostanje obravnava celostno, to pa pomeni: prilagajanje človeštva planetarnim omejitvam; opolnomočenje posameznikov in občestev; razvijanje kompetenc za kompleksen svet; razvijanje vključujočega in prilagodljivega upravljanja. Mednarodna danska šola Kaospilot tako uči učence reči: Lahko spremenim svet.
 
Zveni obetavno.