Kant za staro mamo

Kako razložiti Kantov kopernikanski obrat stari mami? To je dobro vprašanje. A zakaj bi se stara mama sploh lotila Kanta, zakaj bi jo zanimali obrati v razmišljanju in revolucija, kar kopernikanski obrat tudi je? In kako? Tudi to so dobra vprašanja. Kaj pa odgovori? Sledijo.

Kant je za staro mamo morda pomemben zato, ker je človeško bitje, za katero lahko rečemo, da živi v svetu, v katerem se, če se tega zaveda ali ne, vselej nujno dogaja nekaj, kar je nadvse vznemirljivo. Dogaja se tole: obstajajo notranje možnosti sveta, ki se lahko osvobodijo. Kant govori o kaljenju. O katerih možnostih, ki se lahko osvobodijo, govorim, in zakaj je to vznemirljivo?
 
Filozof pravi takole: kar človek lahko ve o svetu, je najprej intuicija. Je torej nedoločen občutek, da nekaj lahko ve, spozna, razume. Obenem ve, da želi vedeti, razumeti, spoznati. Le zakaj ne bi? Tudi če bi hotel, človek ne more preprosto ležati v travi, gledati v zrak in čakati, da življenje mine. Vselej želi nekaj drugega kot to.
 
Toda intuicija je premalo, ker je preveč nedoločena, nejasna, meglena. Kant zato doda: ljudje potrebujemo ideje, pojme, koncepte, sicer smo slepi.
 
Čisto po domače rečeno: Kant skuša povezati v celoto tri elemente čiste vednosti. Elementi so: čista intuicija, moč imaginacije ali domišljije, čisto razumevanje.
 
Še preprosteje: vsak človek je zmožen za razmišljanje. To pomeni vsaj tole: ni čisto vsaka ideja, ki mu pride naproti, dovolj dobra; dobro jo je še enkrat premisliti. Človek lahko ostane tudi nedoleten, izraz je Kantov, če tega ne naredi.
 
Tak je začetek Kantove revolucije, ki ima sijajno nadaljevanje. Na vrsto pride namreč Lévinas.
 
S takim delovanjem človeka, ki ga opiše Kant, se odpirajo obzorja. Človek je zmožen odpirati obzorja, to pa pomeni, da je zmožen za novo, za nova obzorja. Človek, ki je zmožen misliti, je zmožen za raziskovanje obzorij, za razvijanje novih misli in odpiranje novih obzorij. Njegova bodočnost zato ni več istega, ni ponavljanje starega, temveč je nekaj novega. Človek je zmožen za bodočnost.
 
Čisto nič se ne zmotimo, če rečemo, da je človeško bitje po naravi odprto do prihodnosti, do novega. Lahko se sicer oklepa starega, lahko teži v preteklost, lahko se vede, kot da živi v preteklosti, toda vse to ne spremeni zapisanega, saj človek s tem zgolj zanika svojo pravo naravo.
 
Njegova prava narava je: odpiranje obzorij in vztrajanje v odpiranju obzorij, ki zagotavlja bodočnost.
 
Leta 1948 skuša Lévinas razrešiti nekatere težave, ki jih je imel Kant, ko je razmišljal o zapisanem. Pustimo jih ob strani in poglejmo, kako se zadeve loti Lévinas.
 
Takole pravi. Človek ni le bitje, ki stoji v svetu in ga skuša razumeti, ni le končno bitje, ujeto v času, zaradi česar se stara, temveč je predvsem bitje, ki stoji v svetu in je vselej že odgovorno za svojega sotrpina, za soseda. Njegova naloga zato ni le objektivno spoznavanje sveta, čisto razumevanje vsega, kar je mogoče razumeti, temveč je zlasti uresničevanje odgovornosti do drugega človeka ter do Drugega kot neskončnega in do neskončnosti same.
 
Človeško bitje torej ne more živeti brez drugega človeškega bitja in brez Drugega, to pa pomeni, da ni toliko naravnano k spoznavanju objektivnega sveta tam zunaj, temveč je prvenstveno naravnano k neskončnosti in etični drži do soseda, ki ga vselej že zanima, tako kot on vselej že zanima njega.
 
Kam vodi tako razmišljanje in delovanje, ki mu sledi? K skupnemu medsebojnemu spoštovanju in etičnemu vedenju. Ali kot je rekel Lévinas: bodočnost je čas napovedi in prerokbe, je čas zahteve in moralnega reda, je glasnik navdiha.
 
Prihodnost ni nekaj, kar preprosto pride, čeprav se nam zdi, da je zgolj to, temveč je še nekaj drugega. Je odpiranje v neskončnost, ki nas ne bi smela hromiti in strašiti. Lévinas: neskončnost časa me ne plaši, saj menim, da pomeni gibanje-k-bogu, ta čas pa je veliko boljši kakor razburjanje nad sedanjostjo ali njeno idealiziranje.
 
Vse to nas pripelje do spoznanja, da človek ni toliko bitje, zavezano obstoječim razlagam in zahtevam, kako naj se vede, spoznava samega sebe in se obnaša do drugih ljudi, temveč je predvsem bitje, zavezano neskončnosti, odgovornosti do drugega človeka in odpiranju tega, kar je vselej onkraj domnevno obstoječega.
 
Kako je torej mogoče onkraj obstoječega?
 
S preusmerjanjem pozornosti od tega, kar je neposredno navzoče, k temu, kar ni neposredno navzoče, je pa to, kar imenujemo drugo od tega, kar je navzoče. Na primer: poučimo se o elementarni fiziki in ugotovimo, kako realna je možnost, da človeštvo ne doživi leta 2100. Spoznanje nas tako pretrese, da nadaljujemo in se posvetimo razumevanju tega, o čemer pišem v dnevniku. Naše vedenje in delovanje v svetu se je medtem že korenito spremenilo.
 
Če želi stara mama podrobnosti, priporočam tole čtivo: Adonis Frangeskou. Lévinas, Kant and the Problematic of Temporality, Palgrave Macmillan, 2018.