Kakovostno znanje za kakovostno življenje

Prosil bi vas za nekaj misli o tem, kako bi lahko odlično znanje kot kakovostna osnova za kakovostnejše odločanje odločevalcev (politikov) prispevalo k višji kakovosti življenja ljudi v EU! Na žalost nisem prepričan, da kakovostno znanje neposredno vodi h kakovostnim odločitvam in k višji kakovosti življenja ljudi; vsak posameznik ima na voljo določeno kakovostno znanje, ki pa ga nikoli ne uporabi za lastno blagostanje, ker se mu pač ne ljubi ali pa ima kake druge razloge, da nečesa ne naredi. Temeljna Freudova lekcija je zelo jasna: lahko imam kakovostno znanje, interes, željo, notranjo motivacijo in vse drugo, da bi storil nekaj za lastno dobrobit, pa še ni nujno, da bom kaj naredil, spremenil, da se bom česa lotil, čeprav [zelo kakovostno] vem, da bi bilo to dobro zame. Čisto preprosto: morda nezavedno sploh ne želim, da bi kaj spremenil. Morda torej vednost celo vodi k pametnim odločitvam in k dvigu kakovosti življenja, toda zagotovo vodi po zavitih poteh in stranpoteh, a niti to ni nujno. Na ravni družbenega življenja pa je zadeva še kompleksnejša.

Velik politični mislec in mislec političnega je bil na primer Jean-Jacques Rousseau, vendar bi bilo povsem zgrešeno, če bi postal francoski premier ali kralj. Zakaj?
 
Politika je nekaj drugega kakor to, na kar smo sicer navajeni, ko nas prepričujejo, da politiki vedo, kako se zadevam streže in da svoje kakovostno znanje tudi ves čas uporabljajo. Je namreč aktivni poseg misli v družbeni prostor, ne pa zbiranje političnih točk, da bi imel politik čim več oblasti ali moči. Poleg tega je čisto nekaj drugega, kot običajno mislijo politiki, ko razlagajo ljudstvu, da je politika priklenjena na družbeno življenje, češ da delajo politiki ves čas v dobro ljudi znotraj danih okvirov, da je torej nemogoče narediti več, kot pač naredijo.
 
V resnici pa je politika, o kateri govorim na tem kraju, prej izjema, saj označuje svojo izjemnost, nekaj torej, kar ravno prekinja običajni tok vsakdanjega [političnega] življenja. Tako izjemo je zastopal Marx, ko je prisluhnil delavcem, zastopal pa jo je tudi Freud, ko je prisluhnil histeričnim ženskam.
 
Tak je tudi daljni odmev Platonovega razmišljanja o vprašanju, ali bi nemara vendarle kazalo doseči, da bi bili vladarji in filozofi nekako povezani; hitro se je izkazalo, da to ni niti mogoče niti produktivno, kajti politike zanima moč, medtem ko filozofe zanima znanje, čeprav je isto vprašanje po drugi strani zavezano tudi Badioujevemu razmisleku o politiki kot proceduri resnice. O tem nameravam spregovoriti tudi sam.
 
Alain Badiou skuša v knjigi z naslovom Peut-on penser la politique?, ki je izšla že davnega leta 1985, odgovoriti na vprašanje, ali se je mogoče politike naučiti. Če bi se je namreč bilo mogoče naučiti, bi najodličnejši učitelji z najboljšim znanjem za politično delovanje opremili politike, ti pa bi zaradi tako pridobljenega znanja vlekli odlične poteze, ki bi prej ali slej privedle do dviga kakovosti življenja ljudi.
 
Vendar pa je zadeva s politiko zapletenejša, zato Badiou vztraja, da potrebujemo koncept dogodka, politike kot dogodka. Brez njega je namreč politika bodisi pragmatično prilagajanje danemu svetu in iskanju kompromisov v slogu več istega bodisi spontani dvig ljudi, ki se končno nekega jutra uprejo in zahtevajo radikalne spremembe, potem pa gredo zvečer na pivo. Oboje je kajpak mogoče in se dogaja: pragmatično prilagajanje večji del časa, spontani vzgibi ljudi sem in tja. Do kakšnih posebnih spremembe družbenega življenja ne vodi ne eno in ne drugo. Vedno znova se zato zdi, da je treba še malo počakati.
 
Tretja možnost je torej povezana z dogodkom. Ironija je, da najboljše in najbolj kakovostno znanje, ki ga imamo na voljo, stavi prav nanj, ne pa na sprotno prilagajanje ali občasne spontane vzgibe ljudi.
 
Naloga filozofa je v taki perspektivi zelo preprosta. Leči mora na tla in natančno prisluhniti, ali nemara ne sliši v daljavi topotanja ljudi, ki že oblikujejo nova družbena gibanja, ali se torej ni zgodil dogodek. Če sliši tako gibanje, ne bi bilo etično, če bi množice zatožil policiji, da jih pravočasno ustavi, prav tako pa ne bi bilo sprejemljivo, da bi množice začel poučevati, kaj naj naredijo in kako naj se vedejo, češ da nimajo idej, ker so zabite, medtem ko jih sam ima, saj je vendar filozof.
 
Ne, pravi Badiou. Filozof mora biti učenec družbenih gibanj, ne pa njihov arogantni, naduti, vzvišeni Učitelj. Ljudje se morajo sami naučiti historičnih lekcij in množicam ni treba najprej oditi v Učilnico filozofski Idej, da bi se naučile, kako se dela zgodovino. Ne gre tako.
 
Tudi politiki so kajpak ljudje kot vsi drugi. Tudi zanje velja, kar velja za vse ljudi, zanje pa velja, kar sem zapisal uvodoma. Lahko se kajpak tudi [kolektivno] odločijo, da zastopajo generične procedure oziroma miselne prakse, kar vodi k praktičnemu delovanju, ki pomeni natanko praktično udejanjanje idej ali njihovo uresničevanje. Tako prakso imenujemo revolucionarna; jasno je, da je silno redka.
 
Ironija današnjega časa pa je, da je v isto smer, revolucionarno torej, že usmerjenih veliko vsakdanjih skoraj rutinskih spoznanj, za katere pa ljudje [še] ne vedo, da pravzaprav kažejo v smer revolucionarnih družbenih sprememb ali dogodka.
 
Samo pomislite. Vedno znova boste te dni prek javnih medijev slišali, da bomo morali ljudje bistveno spremeniti načine življenja zaradi podnebnih sprememb; da bomo morali pomembno spremeniti načine kmetovanja oziroma pridelovanja hrane; da bomo morali zelo spremeniti potovalne navade in se manj premikati z vozili na nafto; da bomo morali živeti mnogo bolj trajnostno …
 
Super! A kako bomo vse to naredili, zlasti pa – kdaj?