Kakor vsi drugi

Najprej učitelji poučijo učence, da poznajo pravilne odgovore na prava vprašanja. Nato učenci kot razumna bitja ubogljivo pričakujejo od njih, da jim bodo še naprej posredovali pravilne odgovore na prava vprašanja. In kako naj se potem naučijo misliti? Morda celo nimajo več želje, da bi se naučili. Izkušnja jih je namreč naučila, da ni dobro preveč misliti. Saj jim tako nenehno dopovedujejo. Da je treba misliti ravno prav. In da imajo pametni ljudje pravilne odgovore na prava vprašanja, kar pomeni, da jih je treba samo povprašati, saj je to najhitrejša pot do pravilnih odgovorov. Kje je tu problem?

Dediščina, ki so nam jo zapustili Stari, zajema tudi posebno razumevanje vsakdanjega življenja, demokracije in politike. Skupni imenovalec ima tri prvine: kreativnost človeških bitij; zmožnost za razmišljanje; skrb zase. Skrb zase: rad bi naredil nekaj, kar je dobro zame. Ali se obenem sprašujem, če mi bodo drugi ljudje to dovolili? Seveda ne. Če bi se začel spraševati, bi lahko po isti logiki nadaljeval, da bi bil konsistenten s seboj: druge ljudje bom vprašal, kaj naj oblečem, kako naj jem, kaj naj berem, kateri avto naj vozim, kam naj grem na počitnice, kam naj vlagam svoj denar, da ga bom imel zvečer več, kje naj se šolam, kako naj vzgajam svoje otroke, o katerih idejah naj razmišljam in o katerih ne, katero politično stranko naj volim … Kot učitelja me že dolgo sprašujejo, kateri so pravilni odgovori na prava vprašanja, jaz pa jim vedno znova odgovarjam: ne zanimajo me pravilni odgovori, zanima me, kako dobro znate razmišljati. Številnim tak odgovor ni všeč.
 
Če natančno in počasi berete Platona/Sokrata, vam takoj pade v oči, da filozofa razumeta jedro vsakdanjega življenja ljudi na način, ki ga današnji politiki v glavnem niti ne razumejo niti ne spremljajo. Ne razumejo ga zato, ker imajo pred očmi zlasti moč, vladanje, menedžment, razmerja moči, denar in hierarhije, medtem ko je ideja družbene pravičnosti v ozadju. Ne pomeni, da ne obstaja, pomeni le, da je drugorazredna. Platon/Sokrat pa jo potisneta čisto v ospredje. Alain Badiou zato upravičeno poudarja, da bi se današnji politiki lahko končno česa naučili od Starih, saj so vse preveč menedžerji moči ter vse premalo misleci in uresničevalci družbene pravičnosti. Številni ljudje jim zgolj sledijo in se skušajo prepričati, da oni tam zgoraj že vedo, kako in kaj.
 
Družbene pravičnosti pa ne moremo misliti brez aksioma egalitarnosti, ki pravi, da je cilj družbenega življenja uresničevanje egalitarnosti ljudi, ki so vselej drugačni drug od drugega. Njegovo doseganje že pomeni povečevanje družbene pravičnosti.
 
Družbene pravičnosti ne moremo povečevati tako, da milijarderji s prijaznim obrazom ponujajo ljudem potrošnikom nove in nove dobrine, na primer pametne naprave, kajti s tem se zlasti povečuje kopičenje kapitala v njihovih rokah, to pa nima nobene resne zveze z družbeno pravičnostjo.
 
Pregnano rečeno: skrb za ekonomijo oziroma gospodarstvo, za njegovo nenehno rast, za medsebojno tekmovalnost na trgih ni tudi skrb za družbeno pravičnost. Preprosto ni.
 
Družbeno pravičnost po definiciji povečujemo s pravičnimi dejanji. Povečujemo jo tako, da najprej predlagamo drugačen način delovanja družbe.
 
To je družba, ki ne potrebuje hierarhičnih razmerij moči, privatne lastnine in njenega kopičenja, ne potrebuje menedžerjev, ki upravljajo s privatnim kapitalom, da bi ga imeli njegovi lastniki še več, ne potrebuje fetišizma moči oziroma oblasti.
 
Zlasti pa je to družba, v kateri pride do polnega izraza natanko to, kar zastopata in živita Platon/Sokrat. Naj navedem droben primer.
 
Jedro Sokratovih javnih nastopov je izjemno preprosto. Filozof se najprej nikogar ne boji. Popolnoma vseeno mu je, kdo je njegov sogovorec. Obenem ne priznava nobenih razmerij moči in nobenih hierarhij. Zanima ga samo ena stvar: kako dober je sogovorec v razmišljanju, da bi se dokopal do resnice. 
 
Če je sogovorec ujet v hierarhije, verjetno ne posluša Sokrata, saj je navajen bodisi ukazovati bodisi poslušati; pač odvisno, kje na hierarhični lestvici je. Če pa ni ujet v hierarhije, kar je redko, morda posluša. In čuti, da mora razmišljati, saj sicer ne more slediti temu, kar mu pripoveduje Sokrat. Ko začne poslušati in razmišljati, odkriva, da Sokratu ne more reči česarkoli, kar pomeni, da se mora vsaj nekoliko potruditi.
 
Ne zato, da bi bil všeč Sokratu, temveč zato, da bi se dokopal do resnice, saj Sokrata všečnost ne zanima niti malo. V tem je bistvena razlika.
 
Ali ni primer dober za vsakdanje življenje, v katerem pogosto zgolj ubogamo avtoritete in ne poslušamo drug drugega, kaj šele, da bi se pogovarjali? Ali ni izjemen primer za ponazoritev sodobne brezbrižnosti do naravnega okolja in podnebnih sprememb, zaradi katerih bomo morda vsi umrli, pa se ti, ki imajo moč, obnašajo, kot da je vse v najlepšem redu in da vse raste, ker verjamejo, da mora rasti?
 
Sokrat/Platon se kajpak obračata v grobu, kajti hierarhije, podrejanje avtoritetam, poslušnost, ubogljivost in discipliniranost državljanov dolgoročno ne omogočajo preživetja, ker to terja inovativnost, kreativnost, kritično razmišljanje, zlasti pa medsebojno poslušanje in pogovarjanje.
 
Sokrat morda niti ni začetnik neodvisnega razmišljanja, je pa zagotovo njegov veliki zastopnik, ne le zagovornik, zato upravičeno govorimo o praksi, praktičnem delovanju; filozofiranje je tako predvsem empirična praksa. Zastopa to, kar imenujejo Stari božanski logos. Meni je vseeno, kako bi ga imenovali danes, pomembno je namreč zlasti to, da se Sokrat v pogovorih ne zanaša na svoje intuicije, svoja mnenja, svoje občutke, ki prihajajo iz drobovja, temveč skuša poslušati. Ne le sogovorca, ampak predvsem to, kar zastopa nekdo ali nekaj nad njim, logos. In dobro ve, da poslušati drugega človeka ni isto kot poslušnost.
 
Kaj k zapisanemu dodajajo sedaj že klasični psihološki eksperimenti s poskusnimi osebami, ki naj bi pred drugimi povedale na glas, katera črta je enako dolga, katera je krajša in katera ni?
 
Najprej doda, da je težko misliti neodvisno od drugih ljudi celo takrat, ko ima človek prav. Nismo namreč romantični naivneži, ki mislijo, da so drugi ljudje vselej dobronamerni in da si želijo resnice. Resničnost je pač daleč od tega. Ljudje pogosto pritiskajo drug na drugega, da povedo kaj takega, kar je komu všeč, medtem ko jih resnica zanima malo pa še raje čisto nič, ker je zahtevna za razmišljanje. Nenehno pritiskajo drug na drugega, da bi bili kakor vsi drugi. Morda celo še niste srečali človeka, ki bi od vas pričakoval, da ravno niste kakor vsi drugi.
 
Kljub temu velja vztrajati. Navsezadnje: če je nekaj res, je pač res. Resnica vselej ustvari razliko, pa če je nam, človeškim osebkom, všeč ali ne. Resnici je preprosto vseeno za všečnost in za naše kriterije, kaj je res in kaj ni.