Kakor treniraš, tako živiš

Propagandni slogan te dni nagovarja ljudi in se naslavlja nanje v slogu 1,2,3 gremo! Njegova usklajenost s priganjanjem ljudi, naj živijo dinamično, hitro, tekmovalno in produktivno, da bo vse raslo, je kajpak očitna. Ljudje naj bi bili torej trenirani in naj bi živeli trenirano. Privlačnost takega razmišljanja pa je v ostrem nasprotju z nekim drugim, znanstvenim, razmislekom, ki sem se ga lotil včeraj na predavanju s področja socialne nevroznanosti.

Predavanje o nevroloških podlagah socialne in čustvene inteligence sem pospremil s komentarjem k aktualnim dogodkom v Sloveniji, saj nekateri starši močno pritiskajo na načrtovalce edukacijskih politik, naj končno nekaj storijo, da njihovi otroci ne bodo preobremenjeni v šolskih klopeh. Moj komentar je čisto preprosto pomenil natančno ubesedenje razlike v vzgojnih slogih, v načinih torej, kako starši vzgajajo svoje otroke.
 
Vzgajanje otrok ima lahko veliko skupnega z uvodoma orisanim priganjanjem in treniranjem, pa tudi z obremenjevanjem.
 
Kot večkrat rečeno, starši v Sloveniji še vedno največkrat vzgajajo otroke na dva napačna, neustrezna, neprimerna in neučinkovita načina; če odmislimo, da učinkovito proizvajata patologijo.
 
Prvi način je razvpita permisivnost. Kaj pomeni, če povemo na kratko?
 
Permisivna vzgoja je vsaka vzgoja, ki izhaja iz prepričanja staršev, da otrok ne smejo nikoli kaznovati, da jim morajo omogočiti vse in da morajo sprejemati otroka. Zveni privlačno, vendar je v resnici grozno. Otrok namreč ne pričakuje sam od sebe, da bo dobil vse, nima nobene želje ali potrebe, da bi mu starši omogočili vse, kar mu pride na misel. Tako razmišljanje ni položeno v njegovo zibelko, zastopajo ga izključno starši, od katerih se otroci učijo in prej ali slej naučijo, da so brez hrbtenice, da sploh ne znajo in ne upajo reči Ne!, da so mehkužni in zmedeni.
 
Drugi pogosti način vzgajanja imenujemo avtoritarni. Tako vzgajajo starši, ki verjamejo v nasprotne ideje od predstavljenih. Verjamejo namreč v tradicionalne standarde, od katerih en odstopajo. Otroka skušajo nadzorovati in oblikovati tako, kot so bili najverjetneje oblikovani sami. Prepričani so, da je treba otroka držati na kratko, da se ne bo spridil, da ne bo padel v slabo družbo. Motijo se na celi črti, pa vendar vztrajajo, zato so ostri, trmasto vztrajajo pri nekaterih principih, otroka pogosto kaznujejo, da se bo mulc naučil lekcij, potrebnih za življenje. Njihovo vzgajanje je neracionalno, vendar so slepo prepričani, da je razumno. Če meni ni bilo hudega, pa so me starši tepli, tudi mojemu otroku ne bo. Življenje je trdo, treba se mu je zgodaj prilagoditi. Bolje, da tepem otroka jaz, kot da ga tepe življenje.  
 
Šele tretji način vzgajanja, ki pa je po znanstvenih raziskavah najredkejši, je zares dober; prva dva sta namreč slaba, saj vsak na svoj način poškodujeta otroka. To je vzgajanje z resnično avtoriteto. Ta ni popustljiva, ko ni nobene potrebe, da popušča, ni trda, trmasta in robata, ker tudi ni nobene potrebe po takem vedenju, ampak deluje razumno. Zanaša se na dvoje.
 
Prvič. Da je razum ali um najvišja možna avtoriteta za vsakega človeka; ne ta ali oni človek. Človek ni nikoli avtoriteta. Drugič. Da je otrok razumno in umno bitje. Kar pomeni, da razume več, kot si starši navadno predstavljajo.
 
Vzgajanje z avtoriteto pomeni, da se starši zlasti veliko pogovarjajo z otrokom. Logično, saj je razumno bitje, ki veliko razume, če mu ustrezno razložijo. Ustrezno pa mu razložijo, če mu znajo. Če mu ne znajo, imajo problem. Seveda ga ima tudi otrok. Starši, ki vzgajajo z avtoriteto, vzgajajo otroke, ki jih spoštujejo, spoštujejo pa tudi razum. Zanašajo se nanj. Ne čutijo, da jih hočejo starši zadaviti s svojo navzočnostjo ali nadzorovati na vsakem koraku. Čutijo, da imajo odgovornost, da so dolžni spoštovati razum; kot ga spoštujejo tudi starši. Taki otroci se staršev ne bojijo, kot se bojijo otroci avtoritarnih staršev, in jih spoštujejo na način, ki ga otroci permisivnih staršev ne poznajo, saj svojih staršev, ki vedno popustijo, sploh ne spoštujejo.