Kako živeti svojo vero

Dobri mož mi je prinesel božično darilo, knjigo z naslovom Open: How Collaboration and Curiosity Shaped Humankind (Johan Norberg, 2021). Avtor je knjigo posvetil Fridi s temi besedami: Fridi, ki zagotavlja, da ostajam odprt in se nikoli ne preneham učiti, pa če mi je to všeč ali ne. Prvi del knjige ima štiri poglavja: Odprta izmenjava; Odprta vrata; Odpri umi; Odprte družbe. Knjiga je kakor balzam za mojo utrujeno dušo, zato sem hvaležen, da sem jo dobil kot darilo. Pomagala mi bo ostajati odprt, pa če mi bo to všeč ali ne. Ampak verjamem, da mi bo všeč.  

Descartes je bil genij. Spoznal je, kako zelo smo ljudje odvisni od dvoma in kako pomemben je dvom, če hočemo napredovati v spoznavanju sveta in sebe v njem. Na tem svetu namreč nismo samo zato, da jemo in zadovoljujemo temeljne biološke potrebe, tukaj smo, da spoznavamo in razumemo. Zmožni smo za razmišljanje, na voljo imamo zmogljive možgane in matematična orodja. Veliki novoveški filozof je končno spoznal, da brez Velikega Drugega ali boga ne gre. Razlog je sorazmerno preprost: vsak človek je zmotljiv in nihče nima celovite predstave o svetu, ker je preprosto ne more imeti. Torej je koristno in pametno uporabljati Meditacije in meditirati. Še bolje pa je živeti in doživeti, kar imenuje Lévinas humanizem Drugega.
 
Jezus je po besedah Janeza Krstnika prišel na ta svet, da bi krstil ljudi v duhu. Polivanje ljudi z vodo ima namreč zgolj simbolični značaj, to pa je tudi vse. Krst v duhu je nekaj čisto drugega.
 
Krst v duhu je začetek prenove, preobrazbe duha in človeka v njem. Človek je namreč v duhu, in ne nasprotno – duh je v človeku le zato, ker je človek v duhu. Preobrazi se lahko, ni pa nujno, da se.   
 
Človek je poduhovljen, ker prebiva v neskončnem duhu. Tam se preobrazi in preoblikuje, ker se želi preoblikovati. Vse to pa se zgodi le, če človek živi svojo vero.
 
Človek živi vero tako, da verjame v resnico, ki jo raziskuje. Ne deluje z nežnostjo, ki je lastna otroku, temveč z radovednostjo, ki je lastna otroku in vsakemu raziskovalcu. Da bi se naučil biti odprt in da bi se naučil vztrajati v odprtosti. To pomeni živeti na božji način.
 
Božična noč tako razodeva zmožnost človeškega bitja, da ne popusti, da vztraja v odprtosti. Sveta noč je zato noč hvaležnosti, kajti ta dar je namenjen vsakemu izmed nas. Pomen božiča je v programu za prihodnost, ki lahko obstaja le, če bomo živeli svojo vero, da smo zmožni razumeti resnico sveta.

Moje srce je potolaženo in je napolnjeno z upanjem, kajti verjamem, da bo na Zemlji nebeškega kraljestva natanko toliko, kolikor bo resnice, brez katere ni odprtosti in ni pravičnosti. Ni mi treba verjeti v Boga, saj mi zadošča vera v resnico. Raziskujem jo in za to potrebujem dvom. Hvaležen sem Descartesu za odkritje pomena dvoma in spoznanje, da o dvomu ne moremo dvomiti.
 
Vem, da bo odprtih izmenjav, odprtih vrat, odprtih umov in odprtih družb malo, vendar vztrajam v želji, da bi bilo vsega tega veliko več. Želim torej nekaj, čeprav vem, da tega ne morem dobiti. Nenavaden občutek: vztrajati brez vere in upanja, da lahko dobiš, kar želiš.