Kako živeti brez tesnobe

Malo pred smrtjo je Stephen Hawking rekel tole: bližamo se točki brez povratka, ko globalnega segrevanje planeta ne bo več mogoče zaustaviti. Njegove besede dobivajo danes nov pomen v luči pandemije smrtonosnega koronavirusa. Veliki znanstvenik namreč zapisanega ni izrekel tja v tri dni. Mislil je resno, za svoje besede pa je imel tudi dobre argumente. Toda argumenti imajo lahko potrebno težo le pri ljudeh, ki znajo z njimi ravnati. Nikakor ni nujno, da so vsi ljudje zainteresirani za argumente. Daleč od tega.

Včeraj smo tako izvedeli, da je med Slovenci in Slovenkami kar 17 % ljudi, ki bodisi zanikajo obstoj koronavirusa bodisi niso čisto prepričani, ali obstaja ali ne. Odstotek je velik, pomeni pa zlasti to, da se skoraj vsak peti človek obnaša skladno s svojim prepričanjem, kar pomeni, da ga ni mogoče prepričati, naj nosi zaščitno masko – zakaj bi jo nosil, če pa virusa sploh ni –, naj vzdržuje socialno razdaljo – le zakaj, saj ne morem nikogar okužiti z neobstoječim virusom –, naj se ne druži z ljudmi zunaj najožjega kroga – virus, ki ga ni, se ne more prenašati med ljudmi.
 
Naiven človek bi se vprašal, kako je mogoče zanikati obstoj nečesa, kar vidimo, če uporabimo mikroskop, kar opišemo, narišemo, izmerimo, stehtamo, nekaj, kar lahko natančno analiziramo, nekaj, kar lahko tudi uničimo, ker je pač nevarno. A tako razmišljanje je na žalost res naivno, kajti ljudje ne zanikajo le obstoja virusa, temveč zanikajo tudi okroglost Zemlje, astrofizikalne razlage o nastanku vesolja, ki ga je ustvaril Bog, le da fiziki tega še niso dojeli, zanikajo smrtnost ljudi, ki živijo večno, le da vsi tega še ne vedo, etc. Dogaja pa se še nekaj drugega in paradoksnega. Enkrat namreč argumenti ne štejejo prav nič, drugič pa si jih lahko dobesedno izmislimo, pa jih ni mogoče sesuti, ker so domnevno neovrgljivi.  
 
Tako se zdi, da je prav zdaj na voljo polno razumnih argumentov, da je treba odpreti mošnjiček in vaš denar, davkoplačevalci, nameniti vojski. Nikakor ni mogoče narediti ničesar proti temu, denar je treba porabiti za vojsko – na primer 780 milijonov evrov. Pika. Dodatnega denarja za zdravstvo prav zdaj ni, se bodo že nekako znašli.
 
Zopet bi se kdo naivno vprašal, kaj se dogaja z inteligenco ljudi. V obdobju, ko se celo politiki nenehno sklicujejo na znanost in znanstvenike in znanstveni način razmišljanja, ko deco že v šolah učijo kritično misliti, da bodo kritično mislili s svojo glavo tudi v odrasli dobi, ko vsepovsod obstajajo trenerji razmišljanja; verjetno so to ljudje, ki trenirajo razmišljanje, sicer ne vem, zakaj bi se tako imenovali.
 
Kot rečeno: tako je naivno razmišljanje. Splošno občutenje negotovosti, tesnobe in zapiranja duhovnih obzorij je namreč mogoče zlahka premagati, le prisluhniti je treba trenerjem, motivatorjem in – kliničnim psihologom. Na filozofijo in znanost lahko mirno pozabite.
 
Trenerji razmišljanja in psihologi tako svetujejo pozitivne misli, drobne vsakdanje korake, vesele nasmeške, dejanja, ki preganjajo tesnobne občutke, razvedrijo duha in vzbujajo upanje.
 
Na koncu dneva vam tudi politiki svetujejo, da pojdite spat z nasmehom na ustih, da se dobro odpočijte, kajti skupaj bomo zmogli, še rečejo, ker tako itak morajo reči. Na znanost se ni treba preveč zanašati, kot rečeno, realnost je mogoče zanikati, za vesele nasmeške ni treba veliko napora, saj objektivna realnost ni tako pomembna, kot se zdi nekaterim ljudem. Za ljudi je pač značilno, da lahko živijo v iluzijah, v imaginarijih in v fiktivnih svetovih. Do točke brez povratka, kot bi rekel Stephen Hawking, ki pa se na duhovne zadeve in psihologijo ljudi ni spoznal, saj je bil zgolj fizik.