Kako zgraditi boljši svet

Ko se je letos v Davosu na dogodku, ki se imenuje World Economic Forum, pojavil mladi nizozemski zgodovinar Rutger Bregman, se je zdelo, da je dogodek morda celo pomemben in da ima težo, obenem pa je bilo jasno tudi, da take teže verjetno ne bo dobil zaradi sorazmerno neznanega avtorja in njegovega prispevka. Potem pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Gospod je namreč brez dlake na jeziku spregovoril o davčnih utajah elit, poudaril pa je še nekaj, kar terja komentar. Naj mimogrede omenim, da je napisal tudi knjigo. Njen naslov je zelo zgovoren: Utopia for Realists.

Najprej je navedel nekaj objektivnih dejstev. Na primer, koliko zasebnih letal je pripeljalo elito na srečanje v Davosu. Koliko nafte so pri tem pokurili, kako drago je vse skupaj, koliko so prispevali k onesnaženju ozračja. Izpostavil je razliko med govori, v katerih pripadniki elite poudarjajo pomen družbene pravičnosti, egalitarnosti in svobode ljudi, in dejanji taiste elite. Vse to se namreč prav gotovo lepo sliši, toda o tem govorijo ljudje, ki sami ne plačujejo ustreznih davkov, ki se torej obnašajo natanko nasprotno od tega, kar govorijo, govorijo pa to, kar je pričakovano, kar se lepo sliši, kar je torej politično korektno.
 
V resnici je celo nekoliko drugače. Tako govorjenje namreč ni pričakovano, ampak ljudje, ki tako govorijo, verjamejo, da ljudje, ki poslušajo, to pričakujejo. Pričakovanje je zato izsiljeno, oziroma obstaja v imaginarni razsežnosti sveta, v katerem je možno razmišljati takole: jaz mislim, da ti misliš, kar jaz mislim, zato bom izpolnil tvojo željo, ker sem tako dober človek, in ti povedal, kar bi rad slišal.  
 
Danes torej dobesedno morate biti za vse našteto, pa še za vrednote in kakovost življenja in vse drugo, saj bi sicer imaginariji preprosto propadli. Vsakdo, ki želi nastopiti v javnosti in ga imaginariji privlačijo, tako natančno ve, kaj mora povedati, čeprav je tako sicer korektno govorjenje tudi sporno skozinskoz, kajti ljudje niso neumni in dobro vedo, kako je v vsakdanjem življenju z resnico in kako je z imaginariji.
 
Vse drugo razen govorjenja o davkih, poudari Bregman, je bullshit – to je njegova beseda v Davosu. Pred elito in svetovno javnostjo si upa reči, da elita blebeta o vsem mogočem, le o ključni zadevi ne. Ta ključna zadeva so davki, kot rečeno. Preprosto kot pasulj.
 
Ko torej elita razpreda o emancipaciji, družbeni pravičnosti, neenakosti, filantropiji, programih za izobraževanje revnih, je njihovo govorjenje sicer za silo zanimivo, v resnici pa ni, ker ne morejo misliti resno, da so za resnično boljši svet, ki bi bil tudi zelo drugačen, kajti v takem svetu bi bila njihova družbena vloga bistveno drugačna, kot je danes, zlasti pa ne bi bila podprta z vladajočimi imaginariji.
 
Na Bregmanovo izjavo so se nemudoma odzvali milijoni ljudi z vsega sveta. Pripadniki elite so ga seveda zmerjali in polivali z gnojnico, nekateri so ga ignorirali, navadni ljudje pa so bili vzhičeni, čeprav dejansko ni povedal nič novega.
 
Bregmanovo razmišljanje o boljšem svetu ima namreč tri preproste začetne koordinate: univerzalni temeljni dohodek; petnajsturni delovni teden; popolnoma odprte meje med državami. O vseh teh idejah je doslej napisanih ogromno knjig, prelitega je morje črnila, tamle zunaj je na voljo zelo veliko debat, razprav za in proti, pogovorov, dokumentarcev in vsega drugega s teh področij. Kaj je torej sedaj tako drugače, da se je odzvalo tako veliko ljudi – odzvalo se jih je namreč nekaj milijonov, število pa narašča iz ure v uro?     
 
Morda je pomembna prvina prav to, kar je poudaril na tako pomembnem dogodku Bregman: davki. Ljudje namreč nimajo nič proti bogastvu elite, če je to upravičeno, če bogataši plačujejo davke, kot jih plačujejo sami. V njihovem razmišljanju je torej prav želja po pravičnosti, o kateri sicer bogataši na veliko govorijo, a jim nihče ne verjame. Bregmanu verjamejo vsaj ta trenutek.