Kako si nekaj povedati

Popoldan me je doma že čakala knjiga, ki sem jo naročil pred nekaj dnevi. Kakšen luksuz. Klikneš dvakrat z miško in čez nekaj dni je knjiga na pragu tvojega doma, čeprav je prepotovala več pol Evrope. Njen naslov je How to Live. What to Do, spisal jo je Josh Cohen. Preberem jo. Sledi moj prvi odmev.

Pogosto slišimo ljudi, ki zatrjujejo, da so svobodni in da imajo pravico do svojega telesa, do nedotakljivosti in do svojega mnenja. In so. Svobodni namreč. Imajo prav. Zgodba pa ima tudi zanimivo in pomenljivo nadaljevanje. Ljudje so namreč enako svobodni, da slišijo druge ljudi, ko jim govorijo o njih samih in o njihovih mnenjih. Vsakdo ima torej pravico, da sliši od drugega človeka mnenje o svojem mnenju. Ljudje so prav tako svobodni, da slišijo sebe, ko izražajo mnenja, in se vprašajo, ali so njihova mnenja res njihova.
 
Ko človek zares prisluhne, na primer drugemu človeku ali samemu sebi, se lahko zgodi, da se preseneti. In potem se odpre nova možnost, ponudi se priložnost – za drugo in drugačno mnenje. Človek ima zato pravico do drugačnega mnenja, do mnenja torej, ki je drugačno od tega, ki ga ta hip zagovarja.
 
Danes bo bolelo, je rekla oni dan mladenka, ko se je udobno namestila na stolu. Vedela je, da mi bo povedala nekaj takega, kar jo bo bolelo. Povedala bo torej nekaj o sebi, nekaj zelo osebnega, nekaj, česar verjetno še ni povedala nikomur. Sem privilegiran. Pove mi.
 
Potem se pogovarjava. Hvaležno sprejema moje besede, s katerimi skušam misliti, kaj se dogaja v njej, kaj jo žene k takemu vedenju in doživljanju, o katerem pripoveduje. Pomembna je hvaležnost, s katero potrjuje staro spoznanje, da je včasih res najbolje od drugega človeka slišati kaj o vprašanju, ki ga sicer komaj upamo zastaviti, nanaša pa se na nas same, na tiste razsežnosti našega življenja, o katerih ne vemo dosti ali pa sploh ne vemo čisto ničesar in obenem ne vemo, da ne vemo ničesar. 
 
Ko slutimo, da bo nekaj bolelo, že vemo, da bi bilo dobro nekaj narediti drugače. Najprej pomislimo, da nam bo kdo svetoval, da bi bilo dobro koga poprositi za nasvet, kako to narediti in kaj narediti. Potem spoznamo, da obstaja boljša možnost, ker je ponujanje nasvetov neučinkovito.
 
Ljudje velikokrat razmišljamo o sebi in verjamemo, da vemo, kdo smo v resnici. Manj vemo, kako smo postali, kar smo v resnici, in kako smo postali, kar tudi smo, pa mislimo, da je ta del nas nekako neresničen ali celo lažen, zlagan, uprizorjen za druge ljudi, da  nas ne poškodujejo preveč. In navsezadnje ne vemo, zakaj tako mislimo, zakaj razcep in kaj z njim narediti. Potem razvijamo zgodbe, kdo naj bi postali in kako naj bi postali. Zopet ne vemo, ali je tak cilj res naš ali smo ga zgolj prevzeli od drugih. Zadeva je vsekakor zapletena.
 
Čisto mogoče je, da razmišljanje o sebi ne vodi k zadovoljujočemu odgovoru, kdo smo in kaj delamo na tem svetu, kakšen naj bi bil smoter našega življenja ali to, kar so Stari imenovali telos. Namesto tega se pojavljajo občutki neadekvatnosti, celo manjvrednosti, občutki krivde in spraševanje, kaj naj na primer storimo s svojo jezo, ki se kar jemlje od nekod.
 
Pripovedovanje zgodb o sebi je lahko dobro izhodišče za boljše razumevanje zapisanih vprašanj, ki jim večno primanjkuje odgovorov.
 
Dolga leta že poslušam ljudi, ki pripovedujejo zgodbe o sebi. Poslušam hendikepirane otroke in mlade ljudi, njihove starše. In daleč najpomembnejša izkušnja, ki mi jo je omogočilo poslušanje drugih ljudi, je ta, ki jo spremlja spoznanje, kako zelo pomembno je imeti občutek, da me drugi človek zares posluša, da me zares sliši in da je moje notranje bistvo, moje jedro, moj resnični jaz, karkoli že pomeni, zares viden in zlasti zares sprejet.
 
Biti sprejet ne pomeni, da se drugi strinja z menoj in mi skuša biti všeč, pomeni pa, da me potrjuje v nečem, česar še sam ne razumem čisto dobro. Potrjuje me v tem, kar imam za najpomembnejšo razsežnost eksistence, življenja, ki ga živim.
 
In ker čutim, da me drugi potrjuje, čutim, da sem bolj živ kot prej. Ne dobim nobenega nasveta, kako živeti ali kaj početi, a saj ga ne potrebujem. Ko sem bolj živ, že čutim, da vem, kako bolje živeti in kaj narediti. Povem si sam.