Kako sedeti na dveh stolih

Voditelji se vselej sklicujejo na razum. V takem sklicevanju je zanimiv problem, kajti Kant in drugi filozofi so prepoznavali razsvetljenstvo ljudi natanko v njihovem zavračanju vsake avtoritete razen razuma. Kar se je ponujalo ljudem ob koncu XVIII. stoletja kot novo in revolucionarno zgodovinsko spoznanje, je bilo v resnici vzvod za raziskovanje, ki se ga kasneje lotita Adorno in Foucault, če omenim le dva izmed mnogih raziskovalcev, ki skušajo pojasniti, kako se razum prepleta z oblastjo in zakaj je celo nujno, da se oblastniki sklicujejo prav nanj.

Nič novega tako ne povem, če rečem, da je populizem, podprt z bolj ali manj domišljenimi retoričnimi prijemi in potezami, kakršna je na primer tista iz domačih logov, da bo ministrski predsednik sprejel nepreklicno odpoved svojega ministra, ko bo imel na voljo ustrezno zamenjavo zanj (sic!), mogoče uporabljati v reakcionarne namene ali v resnično korist ljudi, ki jo prinesejo spremembe družbenega življenja. Neskončno pregovarjanje, kaj je razumno, kaj je resnično v korist vseh ljudi in kaj ni, ker je le v korist elite, kajpak ne vodi nikamor, saj je zgolj sestavni del estetike oblastnih razmerij, kot rečeno. Zanje je značilno tudi pomanjkanje politične volje, kot se reče, kar obenem pomeni, da je, paradoksno, na voljo veliko volje za kopičenje istega in v zadnjem obdobju neučinkovito modrovanje, kako rešiti kapitalizem pred njim samim ter ga ohraniti pri življenju. Sočasno je za slehernike na sporedu zlasti populizem, ki pomeni več istega, pa tudi več starega.
 
Samovšečnost voditeljev, ki po navadi prilivajo olje na populistični ogenj, ravno ne obeta omenjenih sprememb, saj predvsem povečuje jezo ljudi, ki niso neumni in vidijo, kaj se v resnici dogaja, obenem pa deluje kot steber za prepričanja drugih ljudi, da ljubljeni voditelji vselej vedo, kaj je treba narediti, da se kapitalizmu ne bo pripetilo kaj radikalnega. Njihov konformizem je velik, vendar v njem ne prepoznavajo moralno škodljivih prvin; te vselej prepoznavajo le pri drugih ljudeh, za katere so tudi spontano prepričani, da ne znajo dovolj dobro misliti. Resnično je psihološko nadvse udobno slediti voditelju, računati na njegovo avtoriteto, se skrivati v debeli senci, uživati v zamišljenem svetu, v katerem se zdi, da je končno na delu pravičnost, ki krepi občutek, da je najbolje na tem svetu, ko je meni dobro, medtem ko mi je za druge preprosto vseeno, saj tako ali tako ne zaslužijo, da bi se ukvarjal z njimi.  
 
V vsakem primeru še naprej prevladuje razmišljanje, da kapitalizma ni treba reševati pred njim samim in da je treba narediti le nekaj razumnih kozmetičnih popravkov na sistemu, pa bo za vse dobro. Ali drugače rečeno: kapitalizma ne smemo raniti preveč, zanj moramo skrbeti, pa čeprav je pri tem močno ranjenih veliko ljudi.
 
Veliko ljudi tudi je ranjenih in ko rečem veliko, mislim na desetine milijonov. In ker je na svetu že skoraj osem milijard ljudi, je to še vedno kaplja v morju. Ljudje so pač pogrešljivi.
 
Kapitalizem je nepogrešljiv.
 
V njem so strukturno na delu rasizem, zavračanje ljudi, ki niso naši, in sovraštvo do tujcev. Nekateri avtorji te strukturne procese uvrščajo v red nezavedne pripadnosti narodu. To sicer ne pomeni, da je narod glup, pomeni pa, da lahko voditelji naroda s pridom in razumno izkoriščajo procese in mehanizme za populistične namene. Posamezniki, ki mislijo s svojo glavo in ne pripadajo narodu, so kajpak škodljivi že zato, ker so samostojni in neodvisni, saj prav zaradi tega nanje ni mogoče vplivati, to pa obenem pomeni, da je vsakdanje naslavljanje nanje, češ da je dobro misliti s svojo glavo, bodisi cinizem brez primere bodisi del estetike oblasti, znotraj katere se v tem času spodobi poudarjati, da je vsakdo svoje sreče kovač in da je lahko srečen, ker se ni rodil v avtoritarnem režimu, v kakršnem smo bili rojeni mi, otroci socializma.  
 
Ali kot je dejal nekoč Joseph Goebbels: državnik je tudi umetnik; zanj je Volk isto, kot je kamen za kiparja. Oblikovanje naroda iz množice je najgloblji smisel politike. To še vedno ne pomeni, da je narod glup, pomeni pa, da ga imajo politični voditelji za objekt, s katerim skušajo upravljati tako, da sledijo ciljem, ki jih ne izberejo in ne določijo pripadniki naroda. Določijo jih voditelji, za katere ljudje niso suvereni državljani, temveč so objekti, preštevni elementi. Avtoritarnost seveda prepoznavajo vselej pri drugih voditeljih; vprašanje je, kako bi se sami znašli pred Stalinom in koliko je med njimi takih, ki bi se mu upali reči Ne!, kot mu je rekel Tito.
 
Karizma številnih sodobnih voditeljev se tako napaja iz vrelca, za katerega skrbi narod. Ljudje, ki ga tvorijo, spontano pripisujejo voditelju vitalnost, ki je sami sicer ne premorejo dovolj. Vsak tak voditelj se nenehno odziva in potrjuje pravilnost njihovega v glavnem nezavednega razmišljanja. Poln je energije, kot bi se napajal v čudežnem studencu. Nobeno naključje ni, da se želi napajati večno.