Kako naj bom jaz sam

Prepričan sem, skozi desetletja sem se prepričal, da je smisel naše eksistence v prevzemanju odgovornosti za to, kar ustvarjamo. Laže je kajpak iskati krivce, kazati s prstom na druge, očitati, moralizirati in se pritoževati čez usodo. Pa vendar nič od tega ne more spremeniti narave spoznanja, da moramo prevzemati odgovornost in da jo lahko prevzemamo. Taka je naša najbolj vzvišena naloga. To vemo, ker če ljubimo drugega človeka kot samega sebe, ne pridemo prav daleč, saj na tak način zgolj varujemo lastni v iluzije pogreznjeni ego in ga obnavljamo. Povsem novo polje se odpre, če dojamemo obrat, ki ga zagovarja Lévinas: človek je on sam šele, ko ljubi svojega bližnjega. Ni najprej on sam, ki lahko ljubi bližnjega, temveč on sam šele postane/postaja skozi ljubezen do bližnjega.

Zdi se, da je izkušnja nenavadna, a saj tudi zares je. Mislim na pogosto izkušnjo, o kateri mi pripovedujejo ljudje. To je izkušnja, ki jo dobimo tudi ob gledanju izvrstnega filma z naslovom The Humans (Spethen Karam, 2021). Njegova izvrstnost je, da nam malo manj kot dve uri pripoveduje o tem, kar imamo ljudje med seboj, to pa naredi tako, da nas počasi vse bolj frustrira. Frustrira nas tako, da nam kaže razmerja med ljudmi, ki jih kronološko beleži skozi napetost, za katero se zdi, da prihaja od nikoder, ne pa od tega ali onega posameznika. Kot gledalci takoj razumemo, da ne gledamo le filma in da obenem že razmišljamo o svetu, v katerem živimo, potem ko odidemo iz kinodvorane. Zunaj nas namreč prav tako pričakuje tesnoba, ki jo sicer skušajo preganjati z razvedrilnimi oddajami, s propagando, z oglasi in s poročanjem o rasti tega in onega, vendar globoko v sebi natanko vemo, da je resnica naših življenj bistveno drugačna.
 
Ljudje se v filmu pogovarjajo, vendar režiser s pomočjo snemalca pokaže, da je v celotnem dogajanju vendarle nekaj narobe. Slišimo ljudi, ko se pogovarjajo, a jih redko vidimo v obraz. Nenavadna izkušnja, saj smo evolucijsko navajeni gledati ljudi v obraz, ko govorijo, celo v oči. Perspektiva je zares prisilna, zato nas potiska v stanje, v katerem ne želimo biti. Smo odmaknjeni, namesto da bi bili sredi dogajanja.
 
Paradoks takega prikazovanja pa je, da se prav zaradi odmaknjenosti na drugačen način približamo protagonistom. Dobro jih razumemo, saj imamo tudi v vsakdanjem življenju izkušnjo, da so drugi ljudje okrog nas, a so nekako odmaknjeni, oddaljeni, kot bi bili neresnični, zgolj sence.
 
Odprem knjigo, ki je pravkar prispela: Humanizem drugega človeka; davnega leta 1972 jo je spisal Emmanuel Lévinas.
 
Začne se z opisom prehoda, ki ga lahko naredi človeško bitje. Savepalli Radhakrišnan, filozof in nekaj časa predsednik Indije: vstajenje ni vstajenje mrtvih iz njihovih grobov, ampak prehod iz smrti pogreznjenosti vase v življenje nesebične ljubezni, prehod iz teme sebičnega individualizma v luč univerzalnega duha, iz laži v resnico, iz suženjstva sveta do večne svobode.
 
Spomnim se, ko sem kot najstnik prvič prijel v roke Nietzschejevo knjigo z naslovom Tako je govoril Zaratustra. Odprl sem jo in se takoj zamislil. Saj res, v čem je smisel, če zvezda nima okoli sebe teh, na katere lahko sije?
 
Človeški ego težko dojame smisel zapisanega vprašanja. Preveč je poln sebe, zlasti pa je preveč tesnoben. A prehod je mogoč. Človek je svoboden.
 
Njegova svoboda je v posebni dolžnosti; zopet se sliši čudno, saj smo navajeni misliti, da je svoboda ločena od dolžnosti.
 
Tradicija filozofskih mislecev je neizprosna, ko nanese beseda na svobodo. Človek je svoboden, da nekaj stori. Kaj?
 
Svoboden je, da vse bolj razume sebe in svet, v katerem živi. Še več. Svoboden je, da razume Velikega Drugega/boga, v katerem je svet. Za vse to je zmožen. Ker je zmožen, je svoboden. Svoboda pa je še nekaj drugega.
 
Človek je svoboden, da prevzema odgovornost. Za kaj?
 
Prevzeti mora odgovornost za svoje razsvetljevanje, za razumevanje sebe in sveta; svet je tu vselej pred njim, je tu, preden se je rodil. Njegovo svobodo zato določa in usmerja nekaj, kar je nad njim, ne on sam. Ideja svobode ni bila nikoli ta, da človek dela, kar hoče, da izhaja iz svojega središča, ki naj bi ga domnevno predstavljal ego.
 
Svoboda je, da daje prednost drugosti drugega človeka, ne svojemu ali njegovemu egu.