Kako imeti rad

Žena končno spozna drugega moškega; dovoli si ga spoznati. Med njo in možem je namreč že nekaj let ledena razpoka, zaradi katere trpi. Živita skupaj, toda ne pogovarjata se (več). Komunicirata o vsakdanjih zadevah, ki jih je treba narediti, to pa je tudi vse. Navzven je seveda videti vse v redu, ker skrbita za videze. Za sosede sta zato normalna soseda, kot so sicer ljudje sosedje drug drugemu. A videzi so premalo za uživanje sreče, premalo so celo za to, kar ljudje zelo potrebujemo, pogovor, premalo so za uživanje v erotiki, spolnosti in ljubezni. Če vse to odštejemo, ne ostane prav dosti. Pravzaprav ne ostane nič. Napoči trenutek, ko eden ali drugi ugotovi, da ostaja samo še nič. Ali ledena razpoka. V njej lahko vztrajata do bridkega konca ali pa se eden končno pravilno odloči.

Ko se vzpostavi ledena razpoka, odnosa ni več. Preprosto ugasne, kot ugasne ogenj. Dolgo časa zamira, nazadnje zamre. Tam je samo še pepel. Nobene iskre ni več, še žerjavice ni. Kjer je bila zaradi ognja toplota, je sedaj hlad.
 
Vsakdanje izkušnje ljudi lahko razumemo. Lahko razložimo dogajanje, procese, lahko odgovorimo, zakaj je na koncu hlad, zakaj ogenj ugasne. Kot lahko povemo, da ni nujno, da ugasne, da ga je mogoče ohranjati.
 
Morda je ugašanje ves čas že na delu, zato je naivno verjeti, da lahko odnos kar sam od sebe traja in traja. Ne more trajati, kot tudi ogenj ne more goreti celo večnost. Treba je skrbeti zanj.
 
Kako skrbimo za ogenj, da ne ugasne?
 
Najprej tako, da razmišljamo o njem in se o njem pogovarjamo. Ko razmišljamo, prepoznavamo nekonsistentnosti, odkrivamo bruna v lastnih očeh, spoznavamo, kako problematičen je lahko naš pogled na svet in vse, kar je v njem. Namesto da pričakujemo od drugega, da se bo spremenil po naših željah, drugi seveda z enako pravico isto pričakuje od nas, kar pomeni, da nemočni čakamo drug na drugega, se lotimo nečesa, kar je najprej povsem nerazumljivo.
 
Navajeni smo namreč razmišljati in verjeti, da je naš ego v središču našega sveta. Da se svet nekako vrti okoli nas. Potem spoznamo, da je to čista iluzija, da ego ni nikakršen center, da ni središče ničesar. To je velik udarec za naš narcizem.
 
Je pa ključni pogoj tega, kar je v naslovu pričujočega zapisa. Kdor namreč hoče imeti rad, ne more imeti sočasno svojega ega v središču. Drugega človeka ima rad šele, ko ego ni več v središču. V središču tako ali tako ni nikoli, saj se samo zdi, da je; to je čista iluzija, ki ne dovoli, da bi imeli koga radi.
 
Ko se odrečemo iluziji, imamo lahko radi drugega človeka. S tem ne postavljamo v središče njega ali njegovega jaza, kajpak, temveč se odrečemo ideji, da bi sploh kdo bil v središču. S tem naredimo prostor za ljubezen. Če je kaj v središču, če ima ta izraz sploh še kak pomen, potem je v središču ljubezen, ne pa moj ali tvoj ego.
 
Ko je v središču ljubezen, čutimo strast do ljubezni, ne le do drugega človeka. Ne čutimo strasti do njegovega ega, to prav gotovo drži, ne vem, čemu bi človek gojil strast do iluzij, čutimo pa strast do tega, kar intuitivno prepoznavamo v drugem človeku. To ni njegov ego, je pa nekaj drugega. Kot bi bil v drugem človeku – drugi.
 
Ko se naučimo, kako imeti rad drugega človeka, odkrivamo, da je v njem vselej nekaj, česar ne moremo do konca pojasniti.
 
In ni treba pojasniti. Da ga imamo radi, je čisto dovolj. Potem moramo le še vztrajati. In ogenj gori. Zaradi našega vztrajanja, ne sam od sebe.
 
Ko dojamemo, kaj pomeni imeti rad, do konca življenja čutimo dolg do tega srečanja; dolžnost, če smem reči.