Kako bomo torej nadaljevali

Najraje bi kajpak rekli, da bomo nadaljevali nazaj – na primer v normalne tirnice –, toda teh ni več. Kako vemo, da jih ni več?

Nadaljevati bi morali anarhistično.
 
Prvič. Starih tirnic ni več, ker ni mogoče dvakrat stopiti na isto mesto v reki. Čas namreč teče in je kakor reka. Poti nazaj preprosto ni.
 
Drugič. Starih tirnic ni, ker smo ljudje učljiva bitja. Za nazaj smo ugotovili, da stare tirnice sploh niso bile normalne. Bile so abnormalne. Torej se ne moremo vrniti v stare tirnice, ker jih ji, obenem pa se ne bi želeli vrniti v tirnice, za katere smo nekoč verjeli, da so normalne, potem pa se je izkazalo, da so bile abnormalne. Le kdo se želi vračati v neobstoječe abnormalne tirnice?
 
Berem dobro knjigo. Njen naslov je Organizing Anarchy. Anarchism in Action (Jeff Shantz, Brill, 2020). Zakaj jo berem? Ker je dobra. In v čem je dobra? Dobra je v načinu razmišljanja o vprašanju, zakaj potrebujemo anarhizem bolj kot kadarkoli, zakaj je nujno razmišljanje, da imajo ljudje temeljno, neodtujljivo pravico, da nadzorujejo svoja življenja in se upirajo vsakomur, ki bi hotel nadzorovati njihova življenja namesto njih, da delavci upravljajo z dobrinami, ki jih ustvarjajo, da odločajo o sebi, svojih telesih, medsebojnih odnosih, svoji prihodnosti in načinih življenja. V osnovi anarhistične ideje je tudi vprašanje, zakaj bi ljudje zagovarjali lastne gospodarje, zakaj bi se jim podrejali celo takrat, ko jim je podrejanje v škodo, ko to načenja njihovo telesno in duševno zdravje, zakaj bi ubogali neumnosti, zakaj bi se obnašali neracionalno, zakaj bi bili tiho, ko imajo svoje misli, svoje ideje, svoje želje, svoje interese, svoje potrebe, svoje vizije, ki so lahko bistveno boljši, bolj pošteni, bolj moralni in bolj etični od tistih, ki jih zastopajo ljudje nad njimi, ljudje, ki so tam zgolj po naključju in bodo že jutri le še slab spomin.
 
Ljudje včasih rečejo, da kje vlada anarhija. Ameriški predsednik Trump je v zadnjem času večkrat izjavil, da je New York okužen z anarhizmom, da so nekateri demokrati obsedeni z njim. V obeh primerih naj bi anarhizem pomenil vladavino. Do tu je razmišljanje že zelo problematično, saj anarhija po definiciji ne more biti nikakršna oblika vladavine, še slabše pa je nadaljevanje, kajti anarhisti naj bi bili tako čudni in nenavadni ljudje, da jih je treba utišati, spraviti v red, kot se reče, celo izločiti in odstraniti. Ko vladajo drugi ljudje, ki so lahko sociopatski, narcistični, vase zaverovani, surovi in brezobzirni, pohlepni, celo avtokratski, ljudje, ki se dobesedno oklepajo oblasti celo tedaj, ko vsi okoli njih vedo, da lažejo, goljufajo, kradejo, podkupujejo, manipulirajo, ustrahujejo, se ne zgodi kaj dosti, kajti ljudje so pripravljeni prenašati tudi take vladarje nad seboj, nekateri jih celo ljubijo in jih imajo za ljubljene voditelje, po katerih hrepenijo. Ravno anarhisti pa naj bi bili tak trn v peti, da jih je treba za vsako ceno onemogočiti. A kaj sploh je anarhija?      
 
Na to vprašanje je že velikokrat sijajno odgovoril Noam Chomsky. Politiki pogosto uporabljajo jezik zelo neprecizno, premalo natančno, pravi, zato ni vselej jasno, o čem sploh govorijo in kaj bi radi povedali.
 
Zato pa lahko zelo jasno in konkretno odgovorimo na vprašanje, kaj je anarhizem, kaj je anarhija.
 
Prvič. To je trend, ki v zgodovini ljudi, torej ni od včeraj, predstavlja njihovo težnjo k razsvetljenstvu, osvobajanju od iluzij in ustvarjanju pogojev za blagostanje različnih ljudi.
 
Drugič. Anarhizem je boj ljudi proti institucionalnemu, birokratskemu in vsakemu mogočemu omejevanju ljudi, da bi dosegli, kar je zapisano pot točko 1.
 
Tretjič. V vsaki civilizirani družbi imajo ljudje pravico, da se upirajo vsemu, kar zmanjšuje, preprečuje in omejujejo njihovo osebno integriteto ter jih spreminja v neumne in brezbrižne osebke, od katerih se pričakuje, da se ne vpletajo v politiko in druge oblike vladanja nad njimi.
 
Četrtič. Anarhizem je način razmišljanja ljudi, ki odkrivajo družbene hierarhije, načine vladanja in upravljanja z njimi ter vzpostavljanja avtoritet, za katere lahko dokažejo, da omejujejo razvijanje večini ljudi in ga omogočajo samo nekaterim – praviloma je to družbena elita.
 
Petič. Anarhisti zahtevajo od ljudi, ki vzdržujejo hierarhije in vse, kar je zapisano pod točko štiri, da ponudijo dobre argumente, zakaj to delajo. Če jih nimajo, bi morali oditi, ker je razumno pričakovati od ljudi, da to naredijo, če imajo drugi ljudje boljše argumente od njih.
 
Na kratko. Anarhisti se upirajo oblikam vsakega mogočega izkoriščanja ljudi. Upirajo se zatiranju, represiji. Upirajo se neumnostim politikov in drugih ljudi, ki hočejo vladati nad ljudmi. Obenem gradijo alternative. Vzpostavljajo nove odnose med ljudmi, ki bodo prevladovali v postkapitalističnem svetu.
 
In morda najpomembnejše. Anarhizem je najbolj živ zaradi solidarnosti, ki jo zmorejo ljudje. Solidarnost pa je po definiciji onkraj hierarhij, medsebojne tekmovalnosti, izkoriščanja ljudi, manipuliranja z njimi. Je natanko način skupnega življenja, za katerega velja, kar je nekoč predlagal Kant: naj bo drugi človek, vaš bližnjik vselej cilj in nikoli sredstvo. Tako preprosto je to.