Kakistokracija

Malo ljudi ve, kaj je kakistokracija, čeprav je izraz v obtoku že od 17. stoletja sem. Čisto preprosto lahko rečemo, da je kakistokracija način vladanja, ki je v rokah slabih ali celo najslabših ljudi, kar jih premore človeštvo. Človek bi se sprva začudeno vprašal, kako je sploh mogoče, da na primer v demokratičnih državah, recimo v ZDA, vladajo najmanj sposobni, najmanj kompetentni, najmanj kvalificirani in povsem brezobzirni ljudje. Gotovo bi pripomnil, da se je kaj takega lahko dogajalo v preteklosti, da je bil tak morda Hitler, ki je bil tudi demokratično izvoljen, toda brž bi dodal, da v sodobnem času, v 21. stoletju vsaj v demokratičnih državah kakistokracija kratko malo ni mogoča, ker je ljudje ne bi nikoli dovolili. In bi se krepko motil.

V letošnjem zadnjem predavanju iz cikla Kritična pozitivna psihologija bom danes spregovoril o brutalnosti vsakdanjega življenja ter kritičnem oziroma odločilnem pomenu kritične misli za prihodnost in blagostanje ljudi. Navezal se bom na nekaj zadnjih zapisov o vsakdanjem življenju po svetu, iz katerih je razvidno, da ni nobeno pretiravanje, če kritično razmišljamo tudi o taki besedi, kakršna je fašizem – o kakistokraciji pa sem tako ali tako že spregovoril.
 
Nočem reči, da je fašizem za vogalom ali da se nam celo že dogaja, trdim le, da je treba o njem resno kritično razmišljati, da se nam ne bi zgodilo, kar se zgodi pogosto in hitro: človek opazuje svet, da bi opazil, kar hoče opaziti, ne vidi pa tega, kar se dogaja za njegovim hrbtom in nad njegovo glavo, obenem pa je pomembnejše od tega, kar dejansko vidi in o čemer razmišlja.
 
Na prvi strani današnjega The New York Times tako beremo: število okuženih z koronavirusom se povečuje, toda države se odločajo, da kljub temu prekinejo z izolacijo državljanov; voditelji držav se vedejo, kot da nimajo nobene druge izbire, kot je ta, da dajo prednost gospodarstvu. Drugi zapis v istem časniku ima naslov: Razprava o besedi fašizem dobiva nove razsežnosti. Nekdanji minister za delo v Clintonovi vladi tako izjavlja: Trump je fašist, ki širi po Ameriki fašizem.
 
Kakistokracija lahko spremlja fašizem, ni pa nujno. Pomembno je, da brutalno preprosti ljudje, sklicujoč se na najbolj pritlehne kognitivne zmožnosti drugih ljudi, na primer volivcev, na primitivne čustvene odzive, intuicije in vraževerje, včasih zlahka postanejo predsedniki in voditelji, šefi in upravljavci; ne le v ZDA.
 
Zlasti me zanima vsakdanje, prevladujoče kognitivno delovanje ljudi, kajti kakistokracijo je treba nekako pojasniti, saj ne pade z neba.
 
Na današnjem predavanju se zato osredotočim na logiko in naravo napačne domneve, ki je vsepovsod, domneve, da se ljudje kot racionalna bitja razumno odločajo tako, da so odločitve skladne z njihovimi najboljšimi interesi – ter da so sami interesi razumno in etično utemeljeni. Znanost dokazuje, da domneva kratko malo na drži.
 
Prav zato izpostavim tri zelo pogoste načine razmišljanja in presojanja ljudi, ki lahko podpirajo tudi kakistokracijo.
 
Načini razmišljanja so: razmišljanje, ki sledi občutkom iz drobovja; presojanje in odločanje preko palca; sidranje. Podrobneje spregovorim o vseh treh.
 
In sklenem. Ko se ljudje navadijo na nekaj, na primer na določen način vladanja, se mu lahko uprejo, ni pa nujno. Averzija pred izgubo tega, kar imajo, deluje kot kognitivni potisk, zaradi katerega se ne odločijo za spremembo niti tedaj, ko vedo, da bi bile spremembe v njihovem najboljšem interesu. Vsak alkoholik ve, o čem govorim.
 
V luči pandemije in podnebnih katastrof ni daleč do drugega sklepa: nesposobni demokratično izvoljeni ljudje, zmožni za kakistokracijo, veselo rajajo in še naprej vodijo svet v tri krasne.