Kaj torej potrebuje drugi človek

Danes sem imel predavanje o pomenu empatije za medsebojne odnose in življenje ljudi v prihodnosti. Govoril sem, kako se lahko ljudje naučimo kreativnosti, empatije, nadzorovanja samega sebe in reguliranja sebe. Zlasti sem poudaril pomen vplivanja na možgane. Ti se namreč učijo, kar pomeni, da jih lahko zaradi njihove plastičnosti in učljivosti naučimo marsičesa – ne le v mladosti. Tudi izražanja empatije, ohranjanja nadzora nad seboj in ustvarjalnosti. Vsega tega namreč ne prinesemo na svet; prinesemo pa možnosti oziroma potenciale, da se učimo. In učiti se preprosto moramo; v teh težkih časih še zlasti.

Ustvarjalnost ali kreativnost vsekakor pomeni ustvarjanje novega. V sodobnem svetu vse pogosteje slišimo, da je ustvarjalnost na delovnem mestu zelo pomembna, ker je neposredno povezana z učinkovitostjo, ki kajpak prinaša dobičke. Veliko manj pa slišimo, da je obenem temelj za empatijo, s pomočjo katere razumemo in čutimo, kaj doživljajo, čutijo in razumejo drugi ljudje, kar pomeni, da je obenem temelj za sočutje. Ustvarjalnejši ljudje zato zmorejo več empatije, saj ustvarjalnost po definiciji pomeni videti, doživeti in razumeti zadeve iz različnih zornih kotov – torej tudi iz zornega kota drugega človeka, ne le iz svojega.
 
Ustvarjalnost in empatija gresta torej z roko v roki. Podobno lahko rečemo za ustvarjalnost in zmožnost nadzorovanja samega sebe, kajti ustvarjalnost pomeni tudi zmožnost za ustvarjanje različnih odgovorov na vprašanja ali različnih rešitev za probleme. Kdor je zmožen ustvariti več rešitev za probleme, videti probleme na različne načine, je zmožen tudi bolje razumeti druge ljudi, ki vidijo probleme na različne načine in najdejo drugačne rešitve zanje.
 
Ustvarjalnejši ljudje bolj nadzorujejo sebe, ker vedo, da se lahko v različnih problemskih situacijah obnašajo na različne načine, na samo na enega samega, ki je po možnosti še vedno enak. Po domače: bolj ustvarjalni ljudje si z lahkoto predstavljajo različne posledice svojega vedenja, med katerimi lahko izbirajo.
 
S takim razmišljanjem pa smo že na dobri poti, da razumemo revolucionarni značaj povezav med kreativnostjo, nadzorovanjem sebe, empatijo in zmožnostjo za domišljijo. Ljudje, ki jasno vidijo razmerja med vzroki in posledicami, se namreč bolj samozavestno odločajo za to, da jemljejo življenje v svoje roke.
 
Spoznanje je pomembno zlasti danes, ko raziskave vedno znova dokazujejo, da je v najbolj razvitem svetu vse več problemov z zmanjševanjem empatije, čeprav obenem vse bolj poudarjajo pomen ustvarjalnosti. Dogaja se namreč tole. 
 
Sodobne pametne tehnologije paradoksno povečujejo socialno izoliranost ljudi, ki imajo lahko morje prijateljev na medmrežju, pa malo ali nič globokih prijateljskih odnosov zunaj medmrežja; to kajpak ne pomeni, da so imeli ljudje v starih dobrih časih same poglobljene prijateljske odnose. Razvijanje empatije in skrb zanjo spodbuja globoke odnose med ljudmi, spodbuja sočutje, razvija pa tudi zmožnosti za kritično razmišljanje.
 
Empatija in sočutnost pa nista povezani le z ustvarjalnostjo in s kritičnim mišljenjem, neločljivo sta povezani tudi z občutenjem sreče. Na tem je morda nekaj paradoksnega: ko se človek postavi v kožo drugega človeka, že čuti njegovo bližino, ki ga [lahko] osrečuje. Nadzoruje sebe, ne vsiljuje svojih perspektiv drugim ljudem, je čustveno stabilen in pogosteje čuti srečo. Tako kažejo raziskave.
 
Nadaljeval sem z razmišljanjem, ki ga ponuja sklepna ugotovitev.
 
Če pomeni nadzorovanje samega sebe zmožnost za neposredni Ne!, kar je zahtevno, kajti človek ne najde notranje motivacije, da nečesa ne bi storil, pa je zmožnost za reguliranje samega sebe (self-regulation) čisto nekaj drugega.
 
Pomeni zmožnost, da človek reče samemu sebi: po tej poti ne bo šlo, čeprav se mi zdi, da je najbolj naravna, zato pa lahko najdem, ustvarim, odkrijem drugo pot, na kateri spoznavam, da so tam vselej tudi drugi ljudje, od katerih sem odvisen in od katerih [vsaj nekaterih] želim biti odvisen.