DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Kaj torej potrebuje drugi človek

4/24/2019

1 Comment

 
Danes sem imel predavanje o pomenu empatije za medsebojne odnose in življenje ljudi v prihodnosti. Govoril sem, kako se lahko ljudje naučimo kreativnosti, empatije, nadzorovanja samega sebe in reguliranja sebe. Zlasti sem poudaril pomen vplivanja na možgane. Ti se namreč učijo, kar pomeni, da jih lahko zaradi njihove plastičnosti in učljivosti naučimo marsičesa – ne le v mladosti. Tudi izražanja empatije, ohranjanja nadzora nad seboj in ustvarjalnosti. Vsega tega namreč ne prinesemo na svet; prinesemo pa možnosti oziroma potenciale, da se učimo. In učiti se preprosto moramo; v teh težkih časih še zlasti.
Ustvarjalnost ali kreativnost vsekakor pomeni ustvarjanje novega. V sodobnem svetu vse pogosteje slišimo, da je ustvarjalnost na delovnem mestu zelo pomembna, ker je neposredno povezana z učinkovitostjo, ki kajpak prinaša dobičke. Veliko manj pa slišimo, da je obenem temelj za empatijo, s pomočjo katere razumemo in čutimo, kaj doživljajo, čutijo in razumejo drugi ljudje, kar pomeni, da je obenem temelj za sočutje. Ustvarjalnejši ljudje zato zmorejo več empatije, saj ustvarjalnost po definiciji pomeni videti, doživeti in razumeti zadeve iz različnih zornih kotov – torej tudi iz zornega kota drugega človeka, ne le iz svojega.
 
Ustvarjalnost in empatija gresta torej z roko v roki. Podobno lahko rečemo za ustvarjalnost in zmožnost nadzorovanja samega sebe, kajti ustvarjalnost pomeni tudi zmožnost za ustvarjanje različnih odgovorov na vprašanja ali različnih rešitev za probleme. Kdor je zmožen ustvariti več rešitev za probleme, videti probleme na različne načine, je zmožen tudi bolje razumeti druge ljudi, ki vidijo probleme na različne načine in najdejo drugačne rešitve zanje.
 
Ustvarjalnejši ljudje bolj nadzorujejo sebe, ker vedo, da se lahko v različnih problemskih situacijah obnašajo na različne načine, na samo na enega samega, ki je po možnosti še vedno enak. Po domače: bolj ustvarjalni ljudje si z lahkoto predstavljajo različne posledice svojega vedenja, med katerimi lahko izbirajo.
 
S takim razmišljanjem pa smo že na dobri poti, da razumemo revolucionarni značaj povezav med kreativnostjo, nadzorovanjem sebe, empatijo in zmožnostjo za domišljijo. Ljudje, ki jasno vidijo razmerja med vzroki in posledicami, se namreč bolj samozavestno odločajo za to, da jemljejo življenje v svoje roke.
 
Spoznanje je pomembno zlasti danes, ko raziskave vedno znova dokazujejo, da je v najbolj razvitem svetu vse več problemov z zmanjševanjem empatije, čeprav obenem vse bolj poudarjajo pomen ustvarjalnosti. Dogaja se namreč tole. 
 
Sodobne pametne tehnologije paradoksno povečujejo socialno izoliranost ljudi, ki imajo lahko morje prijateljev na medmrežju, pa malo ali nič globokih prijateljskih odnosov zunaj medmrežja; to kajpak ne pomeni, da so imeli ljudje v starih dobrih časih same poglobljene prijateljske odnose. Razvijanje empatije in skrb zanjo spodbuja globoke odnose med ljudmi, spodbuja sočutje, razvija pa tudi zmožnosti za kritično razmišljanje.
 
Empatija in sočutnost pa nista povezani le z ustvarjalnostjo in s kritičnim mišljenjem, neločljivo sta povezani tudi z občutenjem sreče. Na tem je morda nekaj paradoksnega: ko se človek postavi v kožo drugega človeka, že čuti njegovo bližino, ki ga [lahko] osrečuje. Nadzoruje sebe, ne vsiljuje svojih perspektiv drugim ljudem, je čustveno stabilen in pogosteje čuti srečo. Tako kažejo raziskave.
 
Nadaljeval sem z razmišljanjem, ki ga ponuja sklepna ugotovitev.
 
Če pomeni nadzorovanje samega sebe zmožnost za neposredni Ne!, kar je zahtevno, kajti človek ne najde notranje motivacije, da nečesa ne bi storil, pa je zmožnost za reguliranje samega sebe (self-regulation) čisto nekaj drugega.
 
Pomeni zmožnost, da človek reče samemu sebi: po tej poti ne bo šlo, čeprav se mi zdi, da je najbolj naravna, zato pa lahko najdem, ustvarim, odkrijem drugo pot, na kateri spoznavam, da so tam vselej tudi drugi ljudje, od katerih sem odvisen in od katerih [vsaj nekaterih] želim biti odvisen.
1 Comment
Klemen Kregar
4/24/2019 12:24:36 pm

Spoštovani dr. Rutar,
z zanimanjem sem poslušal vaše predavanje in z veseljem prebral še tale povzetek.
Vaše misli me močno spominjajo na krščansko filozofijo. V krščanstvu se mi zdi močno izražena ravno ta samoregulacija s postom in odpovedjo sebi na račun drugih. Bog je ljubezen, ljubezen pa je, kolikor razumem do zdaj, ravno umiranje sebi za dobro drugega. Jezus z žrtvovanjem samega sebe pokaže ravno to najbolj skrajno, umreti za druge. Reče, novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj kakor sem jaz vas ljubil in nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje in ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe, zato se ne strinjam z vašo trditvijo na koncu, da je na križu z izjavo, moj Bog zakaj si me zapustil, dokazal ta hendikep Boga, ne pa dal nobenih navodil, kako naprej. Verjetno ste s tistim mislili nekaj drugega, česar nisem razumel.

Reply



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021
    August 2021
    July 2021
    June 2021
    May 2021
    April 2021
    March 2021
    February 2021
    January 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog