Kaj storiti?

Izkazalo se je, da je vračanje v normalno življenje po pandemiji novega koronavirusa vračanje v stanje, ki je še bolj kot prej napolnjeno s tesnobo, z depresijo, razlikami med elito in vsemi drugimi ljudmi, saj imajo bogati neprimerno več denarja kot prej, tudi v davčnih oazah, kar dokazujejo Pandorini dokumenti. Število ljudi, ki doživljajo tesnobo, in število ljudi, ki postajajo depresivni, se naglo povečuje po vsem svetu, pandemije pa v resnici še zdaleč ni konec – tudi to dokazujejo študije, in sicer onkraj vsakega razumnega dvoma. Svet je dobesedno ovit v nedoločena tesnobna pričakovanja, moralnega kompasa preprosto ni, kot da se je izgubil, eliti pa je očitno popolnoma vseeno.    

Medtem lahko gledamo tudi televizijske oddaje, da se malo razvedrimo. Ali pa se tudi ne, kajti oddaje, v katerih nastopajo pripadniki elite, po navadi so to politiki, nam postrežejo z vpogledom v vsakdanje delovanje ljudi, ki nas naredi še bolj depresivne, tesnobne in resignirane.
 
Pred televizijske kamere torej povabite pripadnike politične elite, ki naj bi se pogovarjali o tem ali onem, kar je pač tema dneva. Navadni gledalec se udobno namesti na kavču v dnevni sobi in naivno verjame, da se bo elita pogovorila, ugotovila, kako in kaj se dogaja, našla dobre razumne rešitve problemov, izzivov in zagat, v katerih smo, nato pa se bo nekaj spremenilo na bolje. Pričakuje argumentirano pogovarjanje, pričakuje vpogled v probleme in pričakuje nekaj razsvetljenstva. In kaj dobi namesto tega?
 
Dobi izkušnjo, ki jo je vredno analizirati.
 
Televizijska voditeljica na začetku izpostavi problemsko situacijo in povabi goste k razpravi, dialogu, h kateremu politiki tudi sicer nenehno pozivajo; po navadi tudi dodajo, da so odprti za konstruktivne pogovore – to je obvezni del programa.  
 
Pričakovali bi torej, da bodo politiki prav zaradi pozivanje k treznemu, konstruktivnemu dialogu uporabljali vsak svoj glavo, kritično mislili in delovali out of the box, saj so to imenitni načini za delovanje v zastavljeni smeri.
 
Namesto tega že čez pet minut govorijo drug čez drugega, da ubogi prevajalci za gluhe ljudi ne vedo, kako naj prevajajo, ker pač ne morejo prevajati treh ljudi, ki govorijo sočasno drug čez drugega. Voditeljica je nemočna, poziva zdaj enega zdaj drugega, da bi se vsaj za silo držali standardov razumnega pogovarjanja, medsebojnega spoštovanja in kodeksov lepega vedenja, vendar je vse bob ob steno. Gledalca popada tesnoba, postaja depresiven, kajti misli si, da taki ljudje ne bi smeli voditi države, saj se še pogovarjati ne zmorejo. Ve, da jo kljub temu vodijo, zato je žalosten in obupan, zlasti pa se sprašuje, zakaj vedno znova pozivajo h konstruktivnemu dialogu, če ga še sami ne zmorejo.
 
Izkušnja je torej zgovorna. Elita se obnaša, kot da je izgubila kompas in ostala brez smerokaza. Obnaša se, kot da se lahko pred televizijskimi gledalci vede slabše, kot se obnašajo pijanci v gostilni. V slengu pravimo, da je vse skupaj kot v štali.
 
Ali morda v cirkusu, in sicer takrat, ko se na splošno veselje vseh začnejo obmetavati s smetanovimi torticami. Tako vedenje sodi tudi v klasične burleske. Gledalci se zabavajo, a vedo, da je vse skupaj namenjeno zgolj in samo zabavi, za katero so plačali.
 
Pred kamerami ne pričakujemo obmetavanja in zlasti ne pričakujemo, da politiki demonstrirajo – da se kratko malo niso zmožni niti pogovarjati. Od njih pričakujemo bistveno več. Tega ne dobimo, zato je situacijo smrtno resna. Kaj storiti?
 
Staro Leninovo vprašanje je vse aktualnejše, a časa ni veliko. V resnici ga je zelo malo, zato bi razumen človek sklenil, da je treba politike zamenjati z novimi politiki. A ker ne verjame, da bo potem kaj bolje, tudi novi se bodo verjetno obnašali kot stari, je resignacija velika, pridružuje pa se ugotovljenemu povečevanju depresivnih in tesnobnih stanj med ljudmi.
 
Potem za piko na i preberem v časniku The Guardian tale zapis: Počutim se, kot da smo na zelo kritični in zelo nevarni prelomni točki v naši družbi, in če se Trump – tega ne mislim na ideološki podlagi, temveč na tem, kar lahko vidimo na podlagi širšega mednarodnega zgodovinskega konteksta – uspešno vrne na predsedniško mesto leta 2024, je demokraciji odklenkalo. Ker se bo vrnil na ozadju laži. (Martin Pengelly, Trump holds Iowa rally as poll in early voting state shows strong support, 9. oktober 2021.)