Kaj sledi?

Globalni pogled nam pove, da so v času, ki ga živimo, protesti ljudi pogosti in razširjeni po vsem svetu: Hong Kong, Libanon, Čile, Katalonija, Irak, Alžirija, Rusija, Ukrajina, Francija, Velika Britanija, Brazilija, Peru, Ekvador, na ulicah in trgih po vsem svetu se zbirajo ljudje, zlasti mladi, ki protestirajo proti premalo odločnemu ukrepanju vlad, da bi vplivale na podnebne spremembe in jih ustavljale. Ljudje se očitno končno prebujajo, ker razumejo družbene nepravičnosti in so upravičeno zaskrbljeni zaradi prihodnosti, ki jo podnebne spremembe ne barvajo v rožnati barvi. Tudi razlike med elito in vsemi drugimi ljudmi se povečujejo iz dneva v dan, zato bi morali biti budni še bolj. Današnji The Guardian poroča, da milijarderji povečujejo svoje premoženje s hitrostjo dve milijardi dolarjev in pol na dan (podatek velja za leto 2018, kar pomeni, da je verjetno v letošnjem letu hitrost povečevanja njihovega premoženja še večja), medtem ko se premoženje milijard ljudi, na primer polovice Zemljanov, kar je več kot tri milijarde in petsto milijonov ljudi, zmanjšuje, in sicer s hitrostjo pol milijarde dnevno. Čisto mogoče je, da ti ljudje sanjajo in se trudijo, da bi uspeli, a ne morejo, ker preprosto nimajo materialnih pogojev za tak način življenja, poleg tega pa se njihovo premoženje zmanjšuje. Izjemno pomembno je zato spoznanje, da ljudje, o katerih pišem, ne potrebujejo nobenih motivatorjev in bogatih univerzitetno izobraženih ljudi, da jim ponujajo seminarje iz pozitivne psihologije in s področja industrije sreče, češ da vsakdo lahko uspe, če se le malo potrudi, ampak sami jemljejo usodo v svoje roke. To preprosto pomeni vse večje zahteve po družbeni revoluciji in demokraciji, ki ne nastopa od zgoraj navzdol, češ da je državljanska dolžnost ljudi, da na primer vsake kvatre volijo blagovne znamke, ampak nastaja od spodaj kot participatorna demokracija, kar je čisto nekaj drugega.

Kaj torej sledi?  
 
Nihče ne ve natančno, kaj sledi, vemo pa, kaj bi moralo slediti. Slediti bi morale močne povezave med ljudmi z vsega sveta, slediti bi morala gradnja organizacijske infrastrukture, na primer s pomočjo že obstoječih sindikatov.
 
Poleg tega vselej obstaja možnost naključja, dogodka, nepričakovanega vdora nečesa novega, v kar ljudje neomajno verjamejo, to pa jih dodatno poveže v skupine, ki lahko gradijo nove organizirane oblike skupnega življenja znotraj obstoječega sistema družbenega življenja, kar pomeni, da dobesedno ustvarjajo nove svetove. Taka je temeljna ideja komunizma, ki je sinonim za drugačne oblike skupnega življenja.
 
V vsakem primeru je v orisani perspektivi vredno in koristno prebrati tole knjigo: Bhaskar Sunkara, The Socialist Manifesto: The Case for Radical Politics in an Era of Extreme Inequality (Basic Books: New York 2017). V takem svetu namreč živimo in nobeno leporečenje tega objektivnega dejstva ne more spremeniti.
 
Iz razlik se bo morda res rodilo nekaj novega in navdušujočega, zato je mogoče gledati na prihodnost tudi optimistično. Pomembno je predvsem, da ljudje ne popustijo in se ne pustijo nagovoriti tem, ki hočejo, da bi bil jutrišnji dan le več istega.