Kaj pomeni biti pristni kristjan

Papež Frančišek se pritožuje nad rabo nekaterih besed; pravi, da je alergičen nanje. Na primer na besedno zvezo pristni kristjan. Trdi, da je povsem dovolj beseda kristjan. Papež kajpak ne more prepovedati ljudem rabe besed, poleg tega pa je čisto vseeno, če je alergičen, saj je morda vsak človek alergičen na kaj, a tega ne razglaša vesoljnemu občestvu, lahko pa bi se tudi vprašal, zakaj ljudje uporabljajo besedno zvezo pristni kristjan, saj bi smel upravičeno domnevati, da imajo kot bitja, zmožna za rabe jezika in za razmišljanje, za njeno rabo kak vsaj za silo dober razlog. Čisto na začetku bi lahko sklepal takole. Če obstajajo pristni kristjani, najverjetneje obstajajo tudi nepristni. Kdo bi celo pomislil da obstajajo pravi in nepravi kristjani. Je v takem razmišljanju kaj smisla, je koristno tako razmišljati, je razlika med enimi in drugimi za vsakdanje življenje in delovanje ljudi, na primer kristjanov, sploh pomembna? Preden postanemo alergični, je vsekakor dobro vsaj malo razmišljati in logično sklepati.

Kristjan je zagotovo človek, ki se tako imenuje zaradi Jezusa Kristusa, ne zaradi sosedovega Pepeta. A Kristus ni Jezusov priimek, saj je pred dvema tisočletjema v navadi, da dobi sin zgolj ime, ki mu včasih dodajo frazo sin od [tega in tega očeta]. Jezus torej ne more biti kristjan, dokler ne dobi naziva Kristus. Beseda izvira iz grške Χριστός, ki je prevod hebrejske משיח, pomeni pa maziljeni. Za kako drugo razmišljanje ostaja parkirano vprašanje, ali je Jezus sploh lahko kristjan, ali torej lahko sledi samemu sebi.  
 
Jezus je vsekakor maziljeni, kar pomeni, da se kristjani zgledujejo po njem. Kaj pomeni zgledovati se po Jezusu in po kom se zgleduje sam – če se, seveda?
 
Najprej ne pomeni zgledovati se po papežu ali kom drugem, kajti tako zgledovanje bi pomenilo, da pred Jezusom obstaja nekdo, ki je še bolj kakor on postavljen na poseben položaj v svetu, po katerem se velja zgledovati, zgodovina pa ne zapiše ničesar takega. Jezus, ki je maziljeni, saj ima tak naziv, je namreč [zato] blagoslovljen in je nekaj posebnega. Poleg tega je poklican in je človek, ki se odzove [po]klicu. To lepo vidimo v filmu Zadnja Kristusova skušnjava (1988).
 
V tistem času bi se lahko tako kot Jezus odzval klicu kdorkoli, a se ni. Torej je začetnik nečesa novega.
 
Sklepati smemo, da je kristjan človek, ki se zgleduje po tem, ki je bil poklican in se je odzval ter začel nekaj novega. Čemu se je torej odzval?

Odzval se je občutku, da ga nekdo (na primer bog) poziva, naj nekaj naredi v svetu. Naj ustvari nekaj novega, saj nima nobenega smisla početi, kar počnejo že drugi, ki niti niso maziljeni. Poklic ali poziv je namreč nekaj edinstvenega, posebnega, novega, zares drugačnega. To ni tako, kot če te učitelj pokliče pred tablo, da na pamet oddrdraš lekcijo, ki si jo pred tem dobil od njega, in dobiš odlično oceno.
 
Jezus Kristus je nesporno nekaj novega. Ni ga mogoče primerjati z drugimi preroki, ki jih je sicer v njegovem času kot listja in trave. Je drugačen, ker sprejme poslanstvo, ki je drugačno.
 
Pristni kristjan je, logično, nekaj novega in drugačnega. Ni kakor vsi drugi kristjani, ki na primer slepo sledijo papežu ali kaki drugi avtoriteti; ti kristjani niso pristni. Jezus namreč nikomur ne sledi, saj utira novo pot, po kateri gredo lahko drugi ljudje, a ne tako, da slepo sledijo in ubogajo. Jezus namreč utira pot na poseben in nekoliko paradoksen način, ki ga imenujemo subjektivacija.
 
Subjektivacija je zares paradoksna podreditev, pomeni pa, da človek [Jezus] kot svobodno bitje sprejme nase breme, simbolni mandat, da se torej odzove klicu, toda obenem ne more vedeti, kaj natančno poziv hoče od njega, zato tudi ti, ki se zgledujejo po njem, ne morejo natančno vedeti, kaj hoče ali pričakuje od njih. Prenašanje simbolnega poslanstva prav gotovo ni iz reda vednosti in še manj je iz reda znanja ali sodobne informiranosti.
 
To je ključno spoznanje. Jezus se v svojem delovanju ne more sklicevati na nobeno znanje, na noben nauk, celo na nobeno realnost ne, na noben objekt znotraj nje, sploh pa se ne more sklicevati na nobeno partikularnost, če smem uporabiti malo žargona. Na kaj se torej sploh lahko sklicuje, če ga kdo povpraša, kaj dela in čemu? 
 
Jezus se lahko sklicuje le na nekaj, kar je onkraj vsake partikularne realnosti. Sklicuje se torej na to, kar človeško bitje lahko spozna, razume neposredno, brez razmišljanja, učenja, obiskovanja šol, sledenja učiteljem ali posnemanja drugega. To je tisti nenavadni globoki vpogled v predstavljanje same strukture realnosti; ni vpogled v strukturo realnosti, ampak v način, kako ta lahko je.
 
In lahko je na neskončno načinov, od katerih so nekateri dobri, drugi pa niso; obstaja razlika.
 
Natanko zaradi zapisanega velja ohraniti izraz pristno, saj orisani vpogled ni posredovan z ničimer. Pristni kristjan je zato čisto vsak človek, ki se dokoplje do predstavljenega globokega vpogleda v realnost in se odzove klicu, naj se loti nečesa radikalno novega, zavezanega omenjeni razliki. Katoliška korporacija z alergičnim papežem na čelu nima pri tem niti najmanjše vloge in je človeštvo nujno ne potrebuje.