Kaj pomeni biti človek

Vsak človek je kot bitje, ki eksistira, vselej že vstopil v odprtost, zato je odprt, tudi če tega ne ve – v odprtosti je njegova univerzalnost. Po domače: tam je vselej že drugi človek, ki se naslavlja name in nekaj terja od mene, ta odnos do mene pa podeljuje mojemu življenju pozitiven pomen. Svoboda človeškega bitja je zato natanko v tem, da vztraja in prenaša vse skupaj. Torej je paradoksna: ne pomeni, da se človek znebi bremena, temveč pomeni, da se ga nauči prenašati. A vse skupaj ima pomen in smisel le, če se drugi naslavlja name v odprtosti, saj sicer mimogrede zdrsnem v stanje, v katerem je veliko ljudi veliko časa: ubogljivo prenašajo gospodarje nad seboj.

Elisabeth Louise Thomas je spisala odlično knjigo: Emmanuel Levinas: Ethics, Justice, and the Human Beyond Being (Routledge, 2004). Odlična je zato, ker prepričljivo dokaže resničnost velike Lévinasove ideje, da je humanizem človeških bitij danes vse premalo humanističen, ker je pod udarom kapitala, kar zopet pomeni, da ne podpira dovolj dostojanstva človeških bitij, saj jih predvsem izkorišča kot delovno silo.

Antihumanizem ima zato lahko nalogo. Njegovi nosilci preprosto zatrjujejo, da so ljudje preračunljiva egoistična bitja, zaskrbljena, kadar imajo premalo zase, medtem ko jih vprašanje o pomenu in smislu lastne eksistence zanima le, če ju presojajo skozi dostopnost do kapitala.

Lévinas zastavi povsem drugače. Človeška bitja so zmožna za pomen in smisel eksistence, začetek poti, na kateri se sprašujejo o enem in drugem, pa ni postavljen v ego, temveč je postavljen v srečanje z nečim, kar ravno ni ego. Filozof govori o drami, ki prevladuje v človekovem življenju. Ne govori o preprostem objektivnem dejstvu, da ljudje pač živijo, vsak na svoj način, kajpada, temveč prepoznava dramo v sami eksistenci, težo, ki se je zaveda vsak človek, breme, ki se ga ne more kar znebiti, kar je še veliko bolje.

Sam sem prepričan, da ima Lévinas prav, ko trdi, da človekova želja ni, da bi se znebil tega bremena,  temveč je želja, da bi našel način, kako preseči lastno ujetost v verige samega življenja, v katerih sicer lahko živi vse življenje, kot je pokazal Platon.

Temeljno vprašanje človekove eksistence zato ni, kako seči nekam v transcendenco in zapustiti vse skupaj, ampak je tole: je človek res samemu sebi zadosti? Začetni odgovor: nikakor ne.

Nikakor ni naključje, da Lévinas postavlja na sam začetek človekove poti v življenje etično srečanje z nečim, kar ni ego, zaradi katerega se prebudi in začuti pomen in težo vprašanja o pravičnosti, ki ga požene onkraj želje, da bi skrbel samo zase. Etično srečanje zato zaznamuje človekovo spraševanje o smislu in pomena življenja tako, da daje prednost nečemu, kar ni njegov ego, kajti drugače nima nobene možnosti, da odgovarja na neizogibno vprašanje o etičnosti same eksistence.

Razumevanje človeškega življenja zato ni zavezano znanosti, da poda dokončne odgovore na vprašanja, ki se porajajo, temveč je zavezano temeljnemu srečanju, kot ga imenuje Lévinas, kjer se odloča o človekovi usodi. Cilj njegove usode tako ni znanje, ki naj bi ga dosegel, temveč je gibanje, ki ga oblikuje in preoblikuje v odnosu od tega, kar ni on sam ali njegov ego.

Kako etično torej nameravaš živeti? Vprašanje je izzivalno za vsakogar, kajti ljudje spontano verjamejo v lastno svobodno voljo, od nje pa je odvisno tudi odločanje, ki ima ključno vlogo v življenju vsakogar. Če se torej moram odločati, sem že soočen z zapisanim vprašanjem.

Odločam se kot ego v končnem svetu. Razmišljamo pa lahko tudi drugače.

Ego, totaliteta in neskončnost so trije koncepti, ki odločilno zaznamujejo Lévinasovo razmišljanje o etičnosti in pravičnosti, o humanistični naravi človeških bitij in njihovih življenj. Obstajajo objektivne nujnosti, ki jih zaznamujeta zlasti izraza totaliteta in neskončnost, medtem ko je ego precej pogrešljiv.

Elisabeth Louise Thomas zato poudari, da je sleherno človeško bitje pozvano k pravičnosti, k vprašanju o etičnosti življenja, samo vprašanje pa ne terja znanstvenega odgovora, temveč terja njegovo edinstvenost. Človek se torej odziva na poziv k etičnosti onkraj ega, kot edinstveno bitje v odnosu do neskončnosti, ki ga kajpak presega v njegovi vsakokratni končnosti.

Vprašanje o etičnosti človekovega življenja terja in oblikuje njegovo edinstvenost, kar pomeni, da je neizogibno, obenem pa je vgrajeno v njegovo naravo. Humanizem zato ni redka zmožnost nekaterih ljudi, posebnost tega ali onega izjemnega ali nadarjenega človeka, temveč je sam temelj vsake mogoče eksistence in edinstvenosti posameznikov.

Vprašanje o etičnosti je že prihod etičnosti, je že odpiranje vrat, skozi katera vstopamo kot etična bitja. Drugače rečeno: človek je kot končno bitje vselej že odprt do etičnosti in pravičnosti, do neskončnosti samega sebe.

Morda lahko rečemo, da pomeni humanizem človeških bitij njihovo odpiranje kot preseganje lastne končnosti.

In kaj pomeni zapisano v svetu, v katerem je iz dneva v dan bolj jasno, da se vse obrača v desno? Morda je začetek odgovora tole: kraj za človeka na tem svetu ni kraj za njegov ego ali jaz, temveč je kraj za odgovornost [do drugega].

Fiziki pa so že naredili matematične modele, na podlagi katerih lahko ugotovimo, da je civilizacija, ki je prepozno ugotovila, da mora dramatično zmanjšati rabo energije, s katero dviguje temperaturo ozračja, obsojena na propad. Smo mi ta civilizacija? Če smo, če tudi etični obrat k drugemu, o čemer razmišljam na tem kraju, zaman.