Kaj novega ali metoda v norosti

Giordano Bruno je na zelo preprosto vprašanje svojih preganjalcev, ali res misli, da se vsi (filozofi, papeži, duhovniki, teologi in drugi) že stoletja motijo, ko zatrjujejo, da je Zemlja v središču vesolja, in da se edino on ne moti, ko trdi, da to ni res, odgovoril kratko in jedrnato ter zelo preprosto: da. Nekaj mesecev kasneje so ga pri živem telesu zakurili na Cvetnem trgu, čeprav je imel prav oziroma natanko zato, ker je imel prav. Znanost danes dokazuje še drugo razsežnost istega. Dokazuje namreč, da se večina ljudi, na katere se sicer pogosto sklicujejo zagovorniki demokracije, večina, različica je vsi drugi, pa je tudi sicer pogosto argument, na katerega se sklicujejo ljudje, ko kaj zagovarjajo, večino časa moti; sklicevanje nanjo je torej že v osnovi silno problematično in sporno. Večina ljudi se moti zlasti tedaj, ko je v igri možnost spoznavanja in razumevanja novega, ki terja veliko razmišljanja, veliko kreativnosti in veliko kognitivne discipline, kar vse je zastopal prav Giordano Bruno. Ali drugače rečeno: če delate vse, kar delajo tudi vsi drugi, kot se reče, ste že na najboljši poti, da ne spoznate čisto nič novega in da ne naredite ničesar, kar bi bilo vredno spominjanja, ko vas ne bo več.

Spoznavanje sveta je silno zahtevna in zapletena zadeva, ki terja veliko časa; na hitro ni mogoče spoznati dobesedno ničesar. Pri tem je še najmanj pomembno, da odpremo oči, pogledamo okoli sebe in si mislimo, da vemo, kakšen je svet, ter verjamemo, da je pač tak, kot si ga predstavljajo tudi vsi drugi.
 
Če naredimo samo to, o svetu pravzaprav ne izvemo skoraj popolnoma ničesar. Zadeva pa ima še bolj zanimivo nadaljevanje. Da bi namreč razumeli, kako deluje svet, moramo najprej zastaviti o njem dobra vprašanja, potem pa nanje še dobro odgovoriti. Že do dobrih vprašanj se je težko prebiti, do dobrih odgovorov pa sploh. A to še ni vse. Dobro namreč vemo, da je zadeva še bolj zapletena. Vprašanja namreč dobivajo v času nove in nove odgovore, poleg tega pa stara vprašanja nadomeščajo nova, boljša. In kdor hoče priti do novih, boljših odgovorov na vprašanja, se mora tudi lotiti česa novega. Zakaj je to preprosto spoznanje pomembno? Odgovor nam ponuja psihoanalitična izkušnja, ki je večina ljudi ravno nima.
 
Ko pride človek k analitiku, ne more vedeti, kaj ga čaka; to je zanj zelo pomembno. Odhod k analitiku namreč ni niti najmanj podoben odhodu k zdravniku. K njemu greš, ko imaš simptome. Od zdravnika pričakuješ tableto ali kaj drugega, kar bo odpravilo simptome. Potem se praviloma vrneš k vsakdanjemu življenju in živiš kot prej.
V analizi je bistveno drugače. To je namreč spoznavna praksa. V analizi nas sicer zanimajo simptomi, prav gotovo, toda predvsem nas zanima resnica. Ne le resnica simptomov in posameznikovega življenja, temveč zlasti resnica v univerzalnem in celo absolutnem smislu. Kaj to pomeni?
 
Začetni, drobni odgovor na vprašanje je zelo preprost. V analizi nas zanima, česa novega se lahko človek loti. Torej iz analize ravno ne sme priti tak, kakršen je bil pred vstopom vanjo. Tudi pred analizo je zmožen za novo, seveda, toda nekaj ga pri tem ovira. Po analizi te ovire ni več. Ponazoritev je silno enostavna.
 
Vsakdo vsaj iz izkušnje ve, kako delujejo simptomi. Delujejo tako, da človek vedno znova ponovi isto. Freud zato upravičeno govori o prisili k ponavljanju. Torej: ko se človek sooči s kakim problemom ali vprašanjem, izzivom, se po navadi, prav zaradi simptomov, odziva predvidljivo enako in neracionalno. Problem skuša rešiti tako, da počne še več istega, čeprav iz izkušenj ve, da to nikamor ne vodi, ali pa počne nečesa manj, a še vedno dela isto.
 
Namesto novega pristopa torej skuša znova in znova na bolj ali manj enak način rešiti problem, obenem pa že vnaprej ve, da ga ne more rešiti, ker se ga loteva na neustrezen način. Poskusiti bi moral kaj novega, a tega ne stori.
 
Izvrsten primer je hujšanje. Na trgu je neskončno veliko dragih diet, ki ne delujejo, le redki ljudje pa se naučijo, da manj kalorij že pomeni velikanski korak k hujšanju.
 
V analizi se zgodi premik k novemu. Analiza kot diskurz namreč dobesedno sili pacienta: da se ne loteva starih problemov na stare, neproduktivne načine; da se starih problemov sploh ne loteva več; da se loteva novih problemov; da se loteva novih problemov na nove načine. Diskurz analize zato razumemo kot način, kako se človek osvobaja prisile k ponavljanju.  
 
Ljudje včasih uporabijo metaforo, s katero dobro orišejo svoje pogosto in celo prevladujoče delovanje: tunelski pogled. To je ozek pogled na svet, kot bi človek gledal skozi miniaturni tunel, ki nastane, če zviješ časopis, da ustvariš na obeh straneh odprt valj in nato pogledaš skozenj.
 
Tak pogled je res problematičen, ker je ozek, zelo omejen – in vedno enak. Sam po sebi predstavlja simptom, ki se nenehno ponavlja in obnavlja.
 
Druga metafora, razmišljanje out of the box, je enako problematična kot tunelski pogled, saj človek en ozek pogled zgolj zamenja za drugega, ki je prav tako ozek, le da je drugačen; danes se silno ceni prav tako drugačnost.
 
Analiza ponuja povsem drugačno izkušnjo.
 
Pacient namreč končno spozna, da sploh ne potrebuje nobenega pogleda na svet, ne takega in ne drugačnega, in da obstaja nekaj, kar imenujemo metoda v norosti. Na kratko: svet ne obstaja vnaprej, ampak ga lahko vselej znova ustvarimo. Razen nekaterih fizikalnih zakonitosti ni namreč nobena stvar v našem vesolju vpisana v granit, kar pomeni, da je vsaka spremenljiva.
 
Na koncu analize je zgolj odločitev, da pacient nečesa ne želi početi tako, kot je to počel v preteklosti. Žargonski izraz za tako odločitev je subjektivacija. Pacient, podložnik, postane subjekt, podložnik nečesa novega. Nič ga ne more pripraviti do tega, ko se odloča za analizo, za katero spontano verjame, da je terapija.