Kaj je umetnost

Bilo je že pozno zvečer, ko smo še vedno sedeli zunaj na terasi in se pogovarjali o umetnosti, ki ni znanost in ni filozofija. Mahoma smo ugotovili in se strinjali, da smo ljudje učeča se bitja, evolucijsko opremljena za metakognitivno rabo dobro oblikovanih miselnih orodij, ki pomeni raziskovanje in ga omogoča. Ljudje smo zato zmožni raziskovati probleme in ustvarjati nove rešitve problemov; ustvarjamo nove probleme in nove rešitve (novih) problemov. Obenem smo zmožni za nadzor nad samim procesom raziskovanja na vse višjih duhovnih ravneh, zato v njem ni nič arbitrarnega. Potem je bilo že precej pozno in smo šli spat, ker sem moral naslednje jutro zgoraj v službico. Rad bi dodal piko na i.

Berem čudovito knjigo z naslovom Nancy and Visual Culture (2014); uredila sta jo Carrie Giunta in Adrienne Janus. Ob branju se mi je najprej utrnila tale povezava. Ko sem kot nabornik služil v stari jugoslovanski vojski, sem bral knjigo o Heideggerju, ki jo je spisal Jean Beaufret. Neki drugi francoski filozof, Gérard Granel, je obiskoval njegova predavanja, bil pa je tudi Nancyjev mentor. Name je naredila že zgodaj velik vtis Granelova znamenita ideja, da lahko človek na različne načine naredi nekaj, kar omogoči rojevanje valov misli.     
 
Morda je temeljna ideja knjige, v kateri zares uživam, tale: umetnost raziskuje realnost, ki ni materialna, je pa odprta do nas in je samo odpiranje, zaradi katerega se obračamo k sebi kot prebivalci te realnosti. Zaradi umetnosti se torej obračamo k sebi, ne le k umetniškim izdelkom, ki so nam potem všeč ali pa tudi ne, obračamo se k sebi kot potencialni odprtosti znotraj same realnosti, ki je odprta in je odprtost. Želimo, da se v takih srečevanjih z nami nekaj zgodi.
 
Pri tem ne mislim zgolj na zadovoljstvo ali užitek, ko rečemo, da nam je nekaj, na primer slika, kip ali skladba, všeč. Mislim predvsem na nekaj drugega.
 
Mislim na to, kar postavlja Jean-Luc Nancy v samo jedro ne le umetnosti, ampak vsake mogoče človeške eksistence. Vsak človek je v svetu, pravi filozof, kot singularnost izpostavljen drugim singularnostim in je izpostavljen skupaj z njimi. Čemu je izpostavljen? Sami odprtosti sveta, svetu kot odprtosti.
 
Zapisano lahko še podkrepim z razmislekom o filmu kot umetnosti. Nancy razume film nekoliko drugače kot Rancière in Deleuze, in sicer kot umetnost, ki izpostavlja svet v njegovi diskontinuirani kontinuiranosti brez začetka in konca, kot neprenehno usmerjanje in preusmerjanje čutil.
 
Vse to pa se dogaja le, če smo odprti. Če nismo, je film nemočen in ne moremo govoriti o preusmerjanju čutil.
 
Zakaj je tako pomemben sam pojem odprtosti? Ker je naš svet očitno narejen tako, da lahko sprejemamo umetniško produkcijo kot ponudbo nečesa novega. Sama ponudba pa ima posebno obliko. Ni dokončan izdelek, produkt, objekt, napolnjen s pomenom, ki mu ga podeli umetnik, temveč je odpiranje.
 
Naj ponovim: umetniški izdelek je odpiranje. Ni le odprt, ampak dobesedno pomeni odpiranje in je sam proces odpiranja. Odpiranja časa? 
 
Odpiranje pomena, pomenjanja, možnosti za ustvarjanje pomena, saj smo ljudje dobro opremljeni za proizvajanje pomena, ki ga tudi nujno potrebujemo.
 
Umetnost je torej dejavnost ljudi, s katero ustvarjajo razlike, ki ustvarjajo razlike. Kdo ima od take dejavnosti koristi? Vsak človek, ki je odprt do odpiranja.